Queensryche se vračajo z drugim studijskim albumom po brodolomu skupine v času mučnega razhajanja z originalnim pevcem Geffom Tateom. S predhodnikom »Queensryche«, to je prvim albumom brez Tatea na vokalu, so Queensryche po skoraj dvajsetih letih končno znova zadihali. Zadihali v smislu prave složnosti. Končno so ostali brez diktatorja, ki jim je narekoval kakšne glasbene usmeritve se naj držijo. Album »Queensryche« je bil zato popoln povratek v osemdeseta. Kompatibilen z vsemi albumi osemdesetih. Torej vrnitev k staremu slogu. Ljubitelji skupine, ki po »Promised Land« (1994) nikakor nis(m)o pričakali albuma, kot so si ga želeli in zamišljali, so končno prišli na svoj račun.
Morda je na albumu »Queensryche« nekoliko motilo spoznanje, da je album ekstremno kratek, okrog 35. minut igralnega časa je izmeril. Šlo je predvsem za previden album. Album, ki je nastal po spremembah, ki jo je doživljala skupine. Bend je zato uporabil preverjene motive in fraze, za katere je vedel, da bodo vžigale pri ljubiteljih skupine, ki so zahtevali zvok in slog, kot so ga gojili Queensryche v osemdesetih. To so tudi dobili. Zelo kakovosten album.
»Condition Human« nadaljuje pot predhodnika in je po minutaži skoraj enkrat daljši. Bend, ki ga je prihod Todda La Torrea na mesto vokalista, popolnoma preporodil, je celo odstopil od zamisli, da bi uporabil stare ideje, ki so do tega dne ležale v zaprašenih arhivskih predalih Michaela Wiltona. Bend je v zadnjih dveh letih nenadoma našel toliko kreativnega navdiha, da je pravzaprav sestavil v celoti svež avtorski material. Novi Queensryche album prinaša še bolj razburljivo nadaljevanje zgodbe podane na predhodniku. Je namreč občutno bolj progresiven in idejno razgiban in zato v glasbenem artizmu nedvoumno bolj izzivalen.
Skladbe so nastajale timsko. V kombinaciji več različnih avtorjev, ki so pilili material. Album nosi prepoznavno pravzaprav kar edinstveno karizmo, po kateri je prepoznan vsak klasičen Queensryche album. Ko ga primerjaš z drugimi, bi moral pravzaprav nastali takoj za albumom »Operation: Mindcrime«. Atmosfera je po večini izrazito mračna (Guardian, Toxic Remedy), seveda je dostavlja piko na i »drama teatru« moderna produkcija. Nemalo je trenutkov, ki ostro potegnejo na čase abluma »Operation: Mindcrime«, kjer pa so skladbe postavljene po klasični starošolski maniri ameriškega speed metala, vlečejo nove ideje celo na najbolj zgodnje obdobje, albuma »Warning«. »Condition Human« je idejno silno razgiban album. Skladbe nosijo refrenski krešendo, ki je navadno dodatno harmoniziran s spremljevalnimi vokali. Bend na novi album dodaja v večji meri tudi nasnete vzorce, celo programske zanke, z namenom poglabljanja atmosfere, skladbe pa na teh mestih pridobivajo na elementu progresivnega (tu vlečejo zadeve na album »Operation: Mindcrime«, izjemna Hellfire v marsičem po strukturi spominja na Sister Mary Suite, le da je mnogo bolj nasršena). Srednji instrumentalni deli so znova več kot mojstrsko izkoriščani za atmosferične prevrate.
Bend je ustvarjal skladbe pod drobnogledom in pilil detajle. V kratkem času so Queensryche ustvarili zares odličen album, na katerem ne najdeš šibke točke. La Torre je izjemen na vokalu. Vokalna višina in moč, ki ju razvija sta ekstremni, primerljiva z Johnom Cyriisem (Agent Steel) ali Midnightom (Crimson Glory). Queensryche se s tem albumom niso vrnili v plenice, kjer bi previdno prepisovali iz preverjenih, že podanih idej preteklosti. Spravili so od sebe album, ki bi moral nastali po »Operation: Mindcrime«. Torej album, ki nima niti trohice pop elementov, kakor lahko zadiši na albumu »Empire«. »Condition Human« je torej sveže navdahnjen album, ki je od glave do pete 100% zapisan heavy metalu klasične ameriške šole. Glede na prepoznavno in sebi lastno artistično noto, ki jo je skupina razvila skozi evolucijo, pa vsebuje tudi noto progresivnega, kar ga dela drugačnega in posebnega, a v vsem popolnoma Queensryche-ovskega.
na vrh