Leto dni po popolnem diskografskem prvencu so se Dire Straits vrnili z zelo dostojnim naslednikom debitanskega albuma. Čeprav je ta album med "kritiki" ožigosan kot najslabši album Dire Straitsov,je ta trditev svetlobna leta daleč od prave resnice.
Album fantje začnejo z bluesy komadom Once Upon A Time In The West, ki je zelo skuliran in napove smer celotnega albuma. Sledi zadeva News, ki je zame osebno ena najboljših zadev, ki jih je Mark Knopfler spisal v celotni karieri, kasneje pa je komad tudi posvetil pokojnemu Johnu Lennonu. Where Do You Think You're Going? se začne samo z akustično kitaro in lenim Markovim vokalom, ki zveni kot, da ga v tem trenutku ne briga nič drugega kot samo ta komad. Briljantno!
Communiqué je verjetno najslabši trenutek na albumu, aranžma je narejen zares dobro, pa vendar komadu, predvsem kot nosilcu celotnega albuma, nekaj manjka. Sledi mu eden bolj živahnih, predvsem pa bolj komercialnih komadov Lady Writer. Mogoče bi ga lahko opisal kot nadaljevanje prvega hita Sultans Of Swing. Čeprav nikoli popolnoma izkoriščen, pa je Angel Of Mercy še en komad srednje hitrega tempa z komercialnim potencialom. Portobello Belle z pridihom romantike rahlo spominja na komad Romeo And Juliet z tretjega albuma Making Movies, skratka zelo prijetna zadeva, ki s krasnim klavirjem napove smernice naslednjega albuma. Single Handed Sailor je še eden od tistih komadov, ki te z kitarsko linijo, ki se dogaja skozi cel komad, dobesedno zasvojijo.
Album zaključi zadeva Follow Me Home, katerega feeling odraža okolje v katerem je komad nastal in v katerem je tudi posnet...na Bahamskem otočju.
Naj zaključim z mislijo, da je Communiqué zelo len, ampak prijetno skuliran len album, ki med drugim, v celoti kaže na vpliv okolja, v katerem je posnet.
na vrh