Imenitni nemški melodični rockerji Jaded Heart se ne predajajo. Po treh letih, odkar je izšel album »Perfect Sanity« (2009), je tu njegov naslednik »Common Destiny«. Era skupine z Michaelom Bormannom na vokalu, torej era, ko so Jaded Heart mnogi glasbeni kritiki označevali za nekakšno različico nemških Def Leppard je globoko za nami. Novi Jaded Heaert že lepo vrsto let ne zvenijo več tako. V produkciji in aranžmajih se vse boj nagibajo k vse večji inkorporaciji zaščitnih znamk heavy metalske udarnosti in agresije. Produkcija je zato tista tipična, klasično nemška, surova, neposredna, z naprej porinjenimi kitarskimi riffi, pravzaprav produkcija, kot jo poznamo v rabi sodobnega evro power metala.
Če je bil »Perfect Sanity« dejansko sproščanje ventilov, kjer so žgali Jaded Heart dejansko brez zavor in brez slehernega brzdanja po vseh cilindrih 16 valjnega motorja, je »Common Destiny« kanček bolj uravnotežen, bolje so razporejene silnice v sobivanja gradnikov zvoka. Zato prinaša novi album večjo zvočno finost, imenitnost. A ne toliko na rovaš sprememb v pristopu produkcije zvoka. Ta ostaja enakega formata. Živa, razbeljena. Nemška!
Na »Common Destiny« so namreč Jaded Heart znova zložili večino skladb bolj fluidno, ko jih primerjaš s plato »Perfect Sanity«. Torej večji je domet in dotik grabežljive melodične spevnosti refrenov, ki vžigajo v poslušanju na prvo žogo glede na predhodnik. Vse se lepo ujema v tej sliki. Odličen Fahlbergov melodično čist in pestro rangiran vokalni pristop, dodane vokalne melodije, ki harmonizirajo v refrenih vodilnega in poglabljajo drama moment refrenskih napevov. Dejansko je zasedba zložila nekaj res strupeno nalezljivih melodij v refrenih, ki bodo pravega melodic rock navdušenca še dolgo vzdražno masirale po ušesih, zato »Common Destiny« mnogo lepše, predvsem pa mnogo hitreje sede v uho, kot njegov predhodnik. Bombastiko produkcije zaznate lahko še posebej intenzivno v skladbah srednje hitrega tempa, kot je recimo Saints Denied, ki nosi enega najbolj posrečenih melodičnih refrenskih napevov. V tej skladbi posebej godi izjemna prožnost razporeditve gradnikov zvoka, ki magnificirajo kontraste in s tem rastejo ujeta vzdušja. Topovska ritem linija na eni strani, masivni zvočni zid riffov na drugi in v sredini izjemni harmonizirani prepleti vokalnih linij. Jaded Heart so pač prekaljeni studijski mojstri, seveda vedite da je bas noga vseskozi jasno izražena in da polno reže skozi beton.
Seveda pa porast pravih metalskih motivov, ki se jih je zadnja leta navzela glasba Jaded Heart nikakor ne ostaja pritajena tudi na novem albumu. Tu so smiselne vzporednice z agresijo produkcije kakšnih Pink Cream 69, ta kombinatorika grabežljive melodičnosti in surove produkcije, pa spominja na pristope imenitnih pokojnih power metalcev prav tako iz Nemčije, Angel Dust (predrefren v Are We Mental). Skratka, tak dovtip pove mnogo in človek kaj hitro zaključi, da tudi z novimi Jaded Heart ni zdravo češenj zobati.
Kot je že v Jaded Heart navadi zadnja leta, velja tudi to pot, da je težje najti vrhunce, ki bi izstopali na albumu. Skladbe delujejo enakovredno, album pa izjemno kompaktno in polno fokusirano, kar pomeni da funkcionira ekipa složno in na isti valovni dolžini. Že samo With You, ki odpre album, hipoma razgrne vse prepoznavne zaščitne znamke post-Bormann era Jaded Heart. Torej vsem, ki so vam všeč plošče od »Helluva Time« navzgor, dobrodošli doma. Tisti, ki so vam vsa Jaded Heart obdobja všeč, ste tako ali tako na isti valovki tudi s »Common Destiny«, medtem ko boste tisti, ki prisegate le na izdelke z vokalnim slavčkom Michaelom Bormannom v postavi, pač ostali še naprej rezervirani do slehernega novega izdelka Jaded Heart. Torej tudi do »Common Destiny«.
To je to. Nov odličen album skupine. Precej bolj nalezljiv od togotnega predhodnika. Torej je »Common Destiny« v celokupnem seštevku tudi album, ki se pohvali s precej več drama teatra, tvorbe visoko vibrantnih razpoloženjskih stanj, ki v melodičnih refrenih vžigajo s prve (to je osnovna zahteva dobrega melodic rock albuma). Tudi instrumentalni deli so postavljeni tako, da magnificirajo, potencirajo, poglabljajo ta domet razpoloženjskih stanj. Nasploh znajo prefrigani izkušeni mojstri odlično alternirati med pasažami klaviatur ter razbeljenimi »scandi-like« utrasoničnimi solističnimi vragolijami mojstra kitarske igre, sicer poleg Johana Fahlberga, drugega Šveda v ekipi današnjih Jaded HEart, Petra Östrosa. Možakar je izjemen glasbenik - kitarist, vsekakor krivično prezrt v tem brezmejnem morju rock kitaristov. Razganja ga od iskrive kombinatorike, da položi zapeljiv kitarski riff ter položi briljantno solažo.
»Common Destiny« vzdržuje konstanto Jaded Heart kvalitete. Na vas dragi ljubitelji skupine pa je, da ga sami umestite na lestvico osebnih Jaded Heart favoritov njihovih studijskih albumov. Je odličen Jaded Heart album, še eden v seriji, upajmo da to odlično formo skupnia zadrži še za ves prihodnji vek rocka.
na vrh