Camel: Coming Of Age

Renesansa Camel se je po fantastični vrnitvi na začetku 90ih nadaljevala tudi na njihovih koncertnih posnetkih o čemer so se njihovi ljubitelji lahko prepričali že na izvrstnem posnetku "Never Let Go" (1993), ki je postregel z nekaterimi najboljšimi izvedbami, kar so jih do zdaj zabeležili na zvočni nosilec. Tudi "Coming Of Age", ki je plod turneje po izidu konceptualne mojstrovine "Harbour Of Tears" (1996), nadaljuje njihov zvočni preporod saj gre še za en odličen posnetek, ki je nabit z neverjetno energijo in magijo, ki jo lahko pričarajo samo največji mojstri svoje obrti kakršni so Camel. "Coming Of Age" zadovoljuje vsem potrebam, da jo razglasim za resnično koncertno poslastico za vse ljubitelje skupine in prvinskega simfoničnega prog rocka.

Glavni akter izvrstnega vzdušja je ponovno kdo drug kot brezčasni kitarski mojster Andrew Latimer, ne samo eden najboljših kitaristov svoje generacije, temveč tudi izjemna osebnost, ki se je s svojimi sanjskimi glasbenimi vizijami, neodvisnim pristopom in trdno vero v stvar za večno zapisal v srca vseh ljubiteljev skupine kot najboljši glasbenik izmed tistih za katere, ko jih nekomu omeniš, samo debelo pogledajo in rečejo, da prvič slišijo zanj. Seveda so tudi ostali člani zasedbe, ki je posnela ta koncertni posnetek, sami imenitni glasbeniki, še posebno dolgoletni basist Colin Bass, ki tudi tokrat dobro demonstrira svoj talent, a Andy pač spada v kategorijo največjih mojstrov svojega inštrumenta. No, na tem posnetku pa pride do posebnega izraza tudi njegova druga glasbena vrlina, ki se jo ponavadi vse prevečkrat prezre. Njegovo petje namreč. Kljub temu, da so za glavno šibko točko Camel, kritiki ponavadi navajali vokal, se ne bi mogel manj strinjati s temi trditvami saj tako rekoč vsakič, ko slišim s kakšnim patosom in iz dna duše odpoje večino svojih del, ostrmim ob izjemni izpovednosti in srčnosti, ki jo seje barva njegovega glasu, kar je zame veliko več vredno od vsakršne tehnične superiornosti. Na posnetku Andy predstavi tudi dva nova člana, Fossa Pattersona na klaviaturah in Davea Stewarta (ex-Fish) na bobnih, ki pa sta se po izidu poslovila tako hitro kot večina njihovih prejšnjih članov.

Kljub temu, da na posnetku manjka vrsta klasik z "Never Let Go" (Camel, 1973) in "Lady Fantasy" (Mirage, 1974) na čelu, mi je tokratni nabor skladb nadvse všeč. Še posebno me navdušijo z uvodnim fantastičnim vesoljskim epom "Lunar Sea" (Moonmadness, 1976), kjer jim tudi tokrat uspe, da poslušalca s sanjskimi aranžmaji in vrsto odličnih pasaž na klaviaturah spravijo v stanje zamaknjenosti. Poleg tega jim uspe celo nadgradnja izvirnika. Enako velja za "Hmyn To Her" (I Can See Your House From Here, 1979), presenetljiv vendar nadvse dobrodošel izbor in eno mojih najljubših del z omenjenega albuma, kjer še posebno pretrese odličen uvod na kitari in iz srca odpet vokal. Naslednje štiri skladbe so vzete iz njihove največje konceptualne mojstrovine "The Snow Goose" (1975), kar samo po sebi pomeni, da gre za ene izmed vrhuncev posnetka. Andyeva flavta nas uvede na nesmrtno klasiko "Rhayader", čemur sledijo še odlične verzije "Rhayader Goes To Town", "Preparation" in "Dunkirk", ki ponovno oživijo srčiko te legendarne zgodbe o požrtvovalnosti in ljubezni v najtežjih časih. Camel se tedaj odločijo za odlično potezo in konceptualno mojstrovino 70ih nadaljujejo s tremi deli iz konceptualne mojstrovine 80ih, "Nude" (1981)! Namesto z AORom začinjene "City Life" tokrat konceptualni trojček odprejo z melanholično in z izvrstnim klavirjem prepojeno "Drafted", kateri sledi cela vrsta sanjskih inštrumentalnih pasaž na "Docks" in "Beached", ki ponovno pričarajo zgodbo o osamljenem vojaku na majhnem otočku sredi Pacifika. Razgreto vzdušje zatem nekoliko umiri spokojna in mistična balada "Spirit Of The Water" (Moonmadness, 1976), ki v svoji vesoljskosti obudi spomin na njenega originalnega avtorja, nekdanjega klaviaturista Petra Bardensa (RIP). Temu sledi fantastična izvedba inštrumentalne epske mojstrovine "Ice" ("I Can See Your House From Here", 1979) ob kateri boste ostali odprtih ust tudi vsi tisti, ki menite da je ni čez njeno originalno verzijo, čeprav je ta znatno boljša. Za zaključek prvega dela posnetka Camel izberejo še izvrstni inštrumental "Sasquatch" (The Single Factor, 1982), kjer veličastni aranžmaji in neverjetno okusne pasaže na kitari dvignejo vzdušje do neba.

No, kakor je to morda nenavadno pa najboljše šele pride in sicer na drugem disku! Tam se namreč nahajajo imenitne izvedbe nekaterih najboljših del iz konceptualne mojstrovine "Dust And Dreams" (1991) kot so subtilni inštrumental "Milk'n'Honey", nadzvočni polnilec temperature in njihova lekcija iz neo progresive "Mother Road", vesoljska inštrumentalna epopeja "Needles" ter "Rose Of Sharon",ki je tudi tokrat naphana z izvrstnimi vokalnimi harmonijami in orkestralnimi aranžmaji. Vsem tudi tokrat uspe slikovito pričarati glavne podobe iz Steinbeckovega romana Sadovi besa. Tako kot so na "Never Let Go" uspešno izvedli celoten "Dust And Dreams" pa sedaj velikopotezno in kot za šalo izvedejo še celotni "Harbour Of Tears", ki je bil tedaj aktualni album turneje. Težko bi si sicer drznil reči, da je ta verzija boljša od studijske od katere se skorajda ne razlikuje vendar ji "živa" energija da nek poseben šarm, ki pričara podobe o preizkušnjah revnih irskih emigrantov med njihovi potovanji čez ocean. Še posebno se izkažejo pri izvedbi nekaterih najboljših del kot so "Watching The Bobbins", "Eyes Of Ireland", "Coming Of Age" ter "The Hour Candle", ki zvesto sledijo svojim studijskim verzijam le da sem in tja notri vnesejo še kakšno manjšo improvizacijo in kak dodaten orkestralni aranžmaj. Skratka; pravcata deveta nebesa za vse "kameloljubce"!

Ta fantastičen koncertni posnetek je še ena svojevrstna demonstracija kaj so na koncertnih odrih sposobni pričarati ti prvaki subtilnih melodij in vesoljskih širjav, ki na svojih nastopih nudijo izvrstne predstave, kjer oživijo vsa najboljša poglavja iz njihove pestre zgodovine. Večina legendarnih skupin bi na koncertnih posnetkih ponavadi svojim ljubiteljem ponudila zgolj zbirko svojih hitov in najboljših del ter se izognila novejšim stvaritvam, kolikor se da medtem, ko imajo Camel zelo tehtne razloge za celotne izvedbe aktualnih albumov ob zanimivi in posrečeni izbiri nekaterih starejših del. "Coming Of Age", ki je izšel pri njihovi neodvisni založbi in si ga je tako malo težje omisliti, je kljub temu nuja za vsakega pravega ljubitelja skupine, ki ne sme ostati brez enega izmed najboljših koncertnih albumov 90ih za kar velja tudi izven sveta progresivnega rocka.