Ko so legendarni nemški heavy metalci Scorpions leta 2010 izdali album »Sting in the Tail« in napovedali poslovilno svetovno turnejo ogromne datumske razsežnosti, je vse kazalo, da bo to njihov zadnji album. A sredi turneje so se Nemci znova zaprli v studio in izdali kompilacijski album »Comeblack«, navidezno sestavljenega iz dveh delov: ponovno posnetih klasik avtorskega izvora in priredb klasik drugih izvajalcev, izhajajočih iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Album je prišel kot še poslednje darilo njihovim zvestim fenom, ki so jih tekom dolgoletnega delovanja bodrili na vsakem koraku - v dobrem in slabem. Verjetno so sredi koncertne turneje Škorpijoni začutili še poslednjo željo po poigravanju med snemalnimi napravami, sredi katerih so preživeli neverjetnih petinštirideset let, plod česar je bil že devetnajsti, to pot menda res zadnji studijski izdelek.
Prva polovica albuma sestovji iz zimzelenih hitov Scorpionsov kot so Rock You Like A Hurricane, No One Like You, Still Loving You, Wind Of Change in drugih. Te skladbe še danes predstavljajo železno ogrodje vsakega koncerta Škorpijonov, tekom stalnega igranja istih kompozicij pa so pesmi zvodenele, zato so jih Škorpijoni podzavestno začeli opremljati z novimi aranžmaji in jih z majhnimi prijemi zavijati v nove zvočne podobe. Seveda govorimo o minimalističnih spremembah, ki podmazane s kristalno zloščenim zvokom na albumu »Comeblack« njihovim klasikam dahnejo pečat 21. stoletja. Nemci se namreč niso nikoli ustavljali v času, ampak so zvesto sledili trendovskim glasbenim smernicam in jih modro vpenjali v svoj unikaten stil, kar se jim je sfižilo le malokrat. Novoposnete klasike poleg modernega pridiha vsebujejo tudi dobršno mero sterilnosti, za katero je poskrbela producentska dvojica v sestavi Mikaela Anderssona in Martina Hansena. Kitarski liniji Matthiasa Jabsa in Michaela Schenkerja sta jasno definirani in ne dovoljujeta nikakršnega improviziranja v konglomeratu žmohtnosti, kot je to značilno za produkcijsko manj dodelane celote. V tej luči od izvirnika najbolj odstopa epska The Zoo, originalno iz albuma »Animal Magnetism« (1980), v kateri Jabsovi solo prijemi na kitari in Kottakovo udrihanje po bobnih zaživijo v popolnoma novi luči. Povsem zadovoljiv je tudi prispevek danes že 64-letnega vokalista Klausa Menie-ja, ki sicer celoten album odpoje kakšno oktavo nižje od originalnih izvedb, a vseeno pusti dober pečat in, roko na srce, tudi zavoljo studijskih popravkov še vedno zveni sveže.
Drugi del albuma sestavljajo priredbe komadov povečini klasičnorockovske branže, ki so jih davno tega navdahnili, da sledijo svojim sanjam, kot so se izrazili sami. Otvori ga skladba Tainted Love soul dive Glorie Jones, njen težkorockerski zvok pa zaradi neposrečene izbire nikakor ne najde svojega mesta v ušesih, mnogo bolje se odreže T. Rex posvetilo Otrokom revolucije, kateremu prepoznavno čisti in melodični Meinejev vokal dahne tipičen šarm Scorpionsov. Across The Universe in Ruby Tuesday sta očitni izbiri, Scorpionsi so se zaradi kultnosti originalnih izvajalcev poigrali z ognjem, a jim je v priredbah uspelo obdržati Beatlovski občutek nalezljivosti melodije oziroma dušo Rolling Stonesov. Vseeno pa se odpre vprašanje, komu so tovrstne priredbe sploh namenjene, vsakdo si bo namreč raje zavrtel Beatle, Kinkse ali Stonese, kot pa njihove novodobne težkorockerske priredbe. A nekaj je treba priznati. Scorpionsi so izbrane skladbe uspeli preobleči v sebi lastno rockovsko voltažo, karakterna moč skupine je znova privrela na dan in tako za finalni testament skupine premagala še enega zadnjih pustolovskih izzivov v karieri.
»Comeblack« je zadnji studijski album Škorpijonov, zato za vse oboževalce obvezen kos pohištva, saj je v njem ujet košček njihove zgodovine, medtem ko bodo povprečni ljubitelji skupine v želji po melodijah Scorpionsov še vedno raje posegali po njihovih klasičnih albumih. Scorpions so namreč skupina, ki je zaznamovala glasbeno dogajanje zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, zato moderen zvok ubije vso nostalgijo, s katero bomo danes že osivele Nemce hočeš nočeš vedno povezovali.
na vrh