Estrella, škotski hard rockerji, so v letu 2012 povili studijski prvenec »Come Out To Play«. Bend ustanovljen v škotskem mestu Thurso leta 2004, se je po enem letu delovanja premestil v Aberdeen. Romansko ime skupine izvira iz zgodbe, ko so gledali fantje film »Rock Star« s španskimi podnapisi in z ne prav mnogo modrovanja kaj hitro doumeli, da pomeni beseda »star« v španščini »estrella«, kar jim je zvenelo očitno zelo domačno.
Estrella so po izdaji prvenca opravili kar nekaj zanimivih turnej. Eno z Britanskimi metal upi Furyon, drugi z Robin Beck, v letu 2013 s House Of Lords. To pomeni da so s prvencem dvignili dovolj prahu, saj jih ni opazilo le širše občinstvo, pač pa tudi renomirani izvajalci, A&R osebje in bookerji. Odgovor za to leži v prepričljivi vsebini studijskega prvenca!
Ne glede na to, da gre za prvenec, izraža vsebina dejstvo, da Estrella že davno niso več mlečnezobci. Gre za glasbenike, ki so že nabrali nekaj kilometrine. Prvenec je prestal daljši proces nastajanja. Združuje namreč zanimive vplive več hard rock zasedb osemdesetih in celo sedemdesetih let. Skupina namreč na trenutke neverjetno učinkovito združuje surovo rock 'n' roll energijo, celo retorične vrednosti blues glasbe, s prijemi melodičnega rocka in celo AOR glasbe. To je pravzaprav njihova posebnost. Melodična nalezljivost skrižana s surovo rockovsko energijo jim odpira vrata na stežaj do publike.
Kvartet gradijo kar trije bratje! Paul, Luke in Nathan Gunn! Četrti član je bobnar Leo J. McPherson, s katerim se je postava v letu 2010 učvrstila in takrat so fantje naposled uperili sile v snemanje studijskega prvenca. Opazil jih je tudi legendarni klaviaturist in zvočni producent John T. Sinclair. Mož je igral v osemdesetih med drugim tudi za Uriah Heep n Ozzy Osbournea. Na albumu se čutijo njegovi tutorski prijemi. Sinclair je odigral zelo pomembno vlogo v procesu nastajanja tega albuma. Njegove tipične prijeme je mogoče z lahkoto občutiti in slišati. Mož je torej našel nekaj odličnih aranžerskih rešitev s katerimi so ideje fantov na albumu dobile novo dodano vrednost in karakterno zrasle.
Estrella so našli nekaj izrednih riffov, ki na posameznih skladbah albuma izstopajo. Kar nekaj skladb krasi izredna dinamična pretočnost, ki je plod uravnovešenega spajanja nalezljivih melodičnih napevov z primarno rockovsko nabrušenostjo. To potrdi že uvodni del albuma z zaporedjem skladb Chance Of A Lifetime, Come Out To Play in Party. Gre za uvodni hedonistični rock 'n' roll marš, ki jim Sinclair z dodatkom aranžiranja klaviatur vpenja nekatere možne vzporednice z The Who sedemdesetih (skladbi Chance Of A Lifetime, Come Out To Play). Po adrenalinski naglicii uvodnih treh skladb, se znajde na seznamu zelo zanimiva skladba albuma z naslovom Mona Lisa Smile. Temelji na rešitvah popolnega minimalizma, ki pa združene v celoto prekleto dobro učinkujejo. Večino ozadja polnijo klaviature (z oponašanjem godalnega orkestra), ki mu v kontrastnem ravnovesju nudi izrazito opornico poudarjeno našopirjeni snare boben, medtem ko kitara barva ritem z rabo vsega nekaj tonov. Premeteno, a polnokrvno učinkujoče. Sledi učinkovit preskok vzdušij s sofisticirane kitice v srboriti refren, kjer se kitarska fraza voluminozno prebudi. Skladba pridobiva na nagajivi zbadljivosti, s katero fantje pristopajo do draženja deklet. Skladba namenjena pomladanskemu prebujanju, ko se voljno odpirajo vse mogoče cvetice. Takšne in drugačne. Domišljija ne pozna meja. Druga skladba, kj zahteva več sofisticiranosti je Last Mohican. Le da je to dramatična skladba, na kar namiguje že njen naslov. Tudi tu so izpostavljeni podobni triki aranžiranja v barvanju kontrastov kot v skladbi Mona Lisa Smile, še enkrat več pa se izkaže vrednost Paulovega vokala, da je ta lahko izrazit tudi, ko jemlje verze le z naravno barvo svojega glasu (brez dodajanja grlenosti). Prav ti dve »mehkejši« skladbi albuma sta tudi zavoljo Paulove podoživetosti svojevrstna vrhunca albuma.
Ne gre zaobiti ne skladbe Shout (I Wanna Hear) in tik na repu skladbe I'd Give It All. Sinclair je namreč v obe vpel trike igranja sintetizatorjev, v katere je zapakiral zvočne karakteristike osemdesetih! Tako evocirata zlasti refrena občutja zvočno aranžerskih karakteristik Uriah Heep albumov »Abominog« ali/in »Head First«. Ta občutek poglabljajo v kombinaciji s sintetizatorskimi zavesami tudi dovršene hamornije vokalnih napevov v refrenih. Bombastično!
Do It Til' We Drop je še en izlet proti dosjeju produkcije osemdesetih. V odmevu izrazito poglobljen topovsko odmevajoč snare boben in nad njim surov kitarski riff. Komad je pobalinski kar se da! Rocker Lily evocira občutja preteklih skladanj Def Leppard. Bluesovsko obtežen What You See draži zavoljo asociacij s Tesla! Uvodoma v »unplugged« režiji, kasneje v »električni«. Poleg porogljivega riffa, je eden »krivcev« za takšno asociacijo tudi Paul s skrajno predirljivim vokalom v kitici. Akustična Don't Forget Me je poteza odveč in dobro, da je na repu albuma. Sodi kvečjemu na album, ki bi bil kompletno odigran v »izštekani« varieteti.
Album nosi hibo v zvočni produkcij. Na večini skladb zveni snare boben pretenko, z izjemo že omenjenih treh skladb, na katerih je namerno navit. V prihodnje bo treba jasneje izpostaviti nizke tone in zapolniti tudi na tem delu zvočno sliko. Druga težavica pa je Paulov vokal, ki v najvišjih legah ni tako prepričljiv. To se kaj hitro razgali že v naslovni skladbi. Najvišje registre teže zvozi in v prihodnje bo moral posvetiti pozornosti na prilagajanje linij, da bodo te prepričljivo izzvenele preko celotnega izdelka. Sicer pa kot omenjeno. Paulova vrlina leži v rabi naravne barve vokala, kar lahko s pridom izkorišča tudi v rockovsko povampirjenih skladbah prihodnjih albumov.
Bend igra sicer odlično. Vsekakor izstopa med instrumentalisti Luke Gunn. Postregel je z nekaj zares pečatnimi kitarskimi riffi, kot tudi z domiselno oblikovanimi kitarskimi solažami ter prehodnimi ornamenti. Ne zmanjkuje mu dinamita in s svojimi rešitvami odlično polni razpoložljivi prostor v skladbah. Nikjer ne "predozira" ! Razmeščanje tonov v solažah je torej koncizno in v funkciji vzdrževanja dinamike, melodije in kompaktnosti skladb.
Album nosi izraziti drama teater, dotik otoškega cinizma in zabele črnega humorja. Je tipičen predstavnik otoške šole hard rocka! Kot prvenec je »Come Out To Play« zelo, zelo soliden dosežek. Nekaj točk je idejno aranžersko izstopajočih in te pravzaprav prevzemajo pozornost do mere, ko je jasno, da je pred nami izredno talentirana skupina, ki lahko v prihodnje dostavi še mnogo, mnogo več odločnih rockovsko nabrušenih komadov, ki jih odlikuje prefinjen občutek skupine za razvoj muzikaličnosti. Estrella sicer nosijo nekaj zvočnih sorodnosti s skupinami osemdesetih, a zvenijo v novih časih dovolj posebno, da jih lahko označimo kot skupino, ki zavzeto gradi na samobitno izdelanem glasbenem karakterju. »Come Out To Play« razkazuje torej izredne razvojne možnosti, obenem pa tudi še nekaj rezerve. Predvsem bo treba na naslednjem albumu posvetiti več pozornosti »zgoščanju« zvočne slike, na albumu pa so tudi vsaj tri skladbe, ki bi jih lahko skupina privarčevala v rokavu, da sčasoma še bolj zgledno dozorijo.
na vrh