»Come an' Get It« je bil četrti studijski album legendarnih britanskih težko rockovskih zastavonoš Whitesnake in do tedaj njihov komercialno najuspešnejši dosežek na domačih tleh. Coverdaleova blues rockovska četica izjemnih glasbenih veljakov, ki je od predhodnega dosežka, odličnega »Ready an' Willing« (1980) ostala ista, je uspela zadržati v tej fazi njihove kariere izjemno pomembno stabilnost, hkrati pa jih je družila izjemna medsebojna kemija, ki ni trpela nikakršne oblike sindikalnega diktatorja v kakršnega se je gospod Coverdale prelevil v nadaljevanju kariere iz želje po naskoku vrhov radijskih lestvic.
»Come an' Get It«, ki je vnovič nastal pod producentsko palico kultnega producenta Martina Bircha (ex-Deep Purple, Blue Öyster Cult, Iron Maiden), je dostojen naslednik »Ready an' Willing« in strukturiran v udarni težko rockerski maniri s pomembno vlogo blues kitarske frazeologije v domeni kitarskega dueta Micky Moody in Bernie Marsden ter vrhunske klaviaturske avtoritete v podobi legendarnega Jona Lorda. Izjemno dinamična in masivna ritem linija, katero sta tvorila basist Neil Murray in kultni bobnar Ian Paice, Coverdaleov in Lordov stari pajdaš iz časov z Deep Purple, je bila prava paša za ušesa. Davidova besedila so bila standardna Ahilova peta Whitesnake, saj v njih vnovič ni manjkalo Coverdaleovih seksualnih frustracij in ljubezenskih hrepenenj. Možakar je v tem času še vedno preboleval ločitev od prve žene in si lajšal bolečine predvsem v naročjih številnih 'oboževalk', ki so s posebnim namenom 'zašle' na Whitesnake koncert. Naslovnica z belo kačo ujeto v steklenem jabolku je zbudila nemalo kontroverznosti, saj je njen jezik v obliki vulve.
»Come an' Get It« se odpre z naslovno skladbo, ki je pravzaprav eden manj navdahnjenih trenutkov na »Come an' Get It« in predstavlja precejšen odklon glede na tradicionalno energične Whitesnake otvoritve posameznih albumov. Vse skupaj je postavljeno v srednji tempo, medtem ko erotično začinjeni refren pod sicer tradicionalno odlično Coverdaleovo pevsko taktirko ni nič posebnega. Sofisticirane linije hammond orgel in dinamične kitarske pasaže notri vnesejo tudi nekaj melanholičnega šarma. »Hot Stuff« po drugi strani predstavlja oster kontrast, saj gre za energičen trdi rocker z drvečim, hitrim tempom, ki bi bil veliko bolj primeren za otvoritev albuma od »Come an' Get It«. Paice tu kraljuje s svojim masivnimi bobnarskimi krošeji, medtem ko Lord navduši z nebrzdano orglarsko improvizacijo. Coverdaleov vokal je tu do konca razpenjen in doseže par zanj neobičajno visokih leg.
Sledi hit single klasika »Don't Break My Heart Again«, bržkone najbolj znana skladba z albuma, kjer navduši masiven zvok hammond orgel, odločni bobnarski prehodi in krepke kitarske fraze, katere na krilih dramatičnih vokalnih harmonij utrejo pot melanholičnemu refrenu z Davidom na vrhuncu svojega emocionalnega zanosa. To je bila po »Fool For Your Loving« še ena skladba, ki je bila navdahnjena z njegovo prvo ločitvijo. »Lonely Days, Lonely Nights« na račun šelestečih orglarskih pasaž, ikonoklastične kitarske frazologije sredi katere ne manjka melanholična solaža in posledično dramatične atmosfere, katera doživi vrhunec v večglasnem refrenu, prav tako predstavlja enega izmed boljših trenutkov na albumu.
Ritem in blues zabavljač »Wine, Women an' Song«, ki je ponesen na krilih Lordovega klavirja in krepkih kitarskih pasažah dueta Moody-Marsden, ponudi še en nazoren vpogled v Coverdaleovo hedonistično filozofijo in temu primerno vsebuje še en strastni pevski izliv. »Child of Babylon«, ki se odpre z improviziranim zavijanjem vitra, je še en čutne končiče dražeči blues rocker sredi katerega ne manjka dinamičnih fines med obema kitaristoma in melodramatičnega orglarskega zaledja, medtem ko je Coverdale ponovno izjemno prepričljiv pri pevskem posredovanju svojih najglobljih čustev. Erotomanski »Would I Lie To You«, še en strastni izliv Davidovih seksualnih fantazij, kjer dominira polnomastna plast orgel ob asistenci nasršenih kitarskih pasaž ter jahajočega ritma, je bil drugi single z albuma in poleg »Don't Break My Heart Again« najbolj prepoznaven dosežek na njem. Tu gospod Coverdale z vmesnimi globokimi vzdihljaji pošteno obremeni svojo trebušno predpono in pljuča, medtem ko posreduje eno najbolj seksualno umazanih besedil v svoji karieri sploh.
»Girl«, ki spada v kategorijo srednje zanimivih dosežkov, je potenten trdi rocker s krepkimi kitarskimi frazami in še enim povsem klišejskim besedilom, medtem ko bi refrenu v katerem Coverdale izrazi poudarjeno naklonjenost do belopoltega para ženskih nog težko očitali rasizem, saj ima vsakdo različen okus. »Hit an' Run« je energična, neposredna trdo rockerska bomba, ki izpostavi predvsem izjemen smisel dvojca Moody-Marsden za tvorjenje inovativnih in udarnih kitarskih fraz. Zaključni »Till the Day I Die«, kjer Coverdaleovo ranjeno srce spremlja nadvse prijetna melodija akustične kitare ter bogati simfonični aranžmaji na klaviaturah, je edina balada na »Come an' Get It«, pa še ta se po umirjenem uvodu v drugem delu kot bela kača, ki je pravkar ušla iz svoje stare kože, prelevi v energičen rocker z nabrušeno orglarsko improvizacijo, divjimi bobnarskimi zamahi, potentnimi bas linijami ter nasršenimi kitarskimi pasažami. Vsak član banda na koncu iz sebe iztisne svoje najboljše kvalitete.
»Come an' Get It« je bil kompakten blues/trdo rockovski biser, ki sicer ni brez nekaterih manj navdahnjenih trenutkov, a v celoti gledano sodi med boljše dosežke v karieri pevskega kačona in njegovih tehnično visoko profiliranih prijateljčkov med katerimi so tedaj še vedno vladali precej demokratični odnosi. Navkljub spodbudnemu prodajnemu uspehu in visoki uvrstitvi na domačih, britanskih glasbenih lestvicah, pa je širši odziv na drugi strani Atlantika, kjer je »Come an' Get It« bolj ali manj komercialno pogorel, še vedno ostajal le pobožna želja.
na vrh