Ameriška zasedba Between the Buried and Me je že s svojimi prvimi albumi dala vedeti, da Dillinger Escape Plan in Converga nista edini zasedbi, ki lahko igrata kaotično glasbo. BTBAM so ob manjših zamenjavah v zasedbi krepko spremenili svoj stil in pristop. Kaos je še vedno ostal, a sama glasba je postala bolj napredna, skladbe pa daljše in kompleksne. Skupina ni bila osredotočena le na en stil, omejitev preprosto ni bilo več. To se je posebej dokazalo z albumom Colors (2007), ki še vedno ostaja najpomembnejši mejnik njihove kariere, obenem pa so zaradi tega eno glavnih imen moderne progresivne scene.
Čeprav bi se za Colors lahko trdilo, da je skupina dosegla vse, je z vsakim naslednjim izdelkom poskusila nekaj več. The Great Misdirect (2009) in oba dela Parallax (EP Hypersleep Dialogues in album Future Sequence) sta recept skupine zgolj potrjevala. Zvokovno so se izboljšali, presenečenj pa tudi ni zmanjkalo. Za Coma Ecliptic je skupina ponovno napovedovala nekaj drugega. Za zgled je navajala rock opere. BTBAM se kljub številu albumov nočejo ponavljat, čeprav lahko zaradi tega izgubijo oboževalce. Gre za proces konstantnega razvoja in eksperimentiranja, ki ga večino skupin ne uporablja. Samo drugačnost na Coma Ecliptic pa tokrat potrjuje tudi število in dolžina skladb. Na samem izdelku je namreč samo ena desetminutna skladba, ostale so krajše, a tu ne gre za tipične skladbe s pop strukturo.
Z otvoritveno skladbo Node prične album podobno kot poprej; umirjeno z nežnim klavirjem, čistim vokalom, zaključi pa se s pridružitvijo drugih glasbil. Pri naslednji skladbi The Coma Machine pa je poslušalec deležen precej »tipične« BTBAM godbe. Skupina v sedem minut in pol vplete polno elementov različnih žanrov, agresivni in mirni deli se nenavadno kombinirajo, struktura je nepredvidljiva, refren pa zopet pade precej nepričakovano. Lahko bi rekli, da gre za klasičen recept skupine, a če poslušalec ne pozna preteklosti skupine, zna biti več kot presenečen. Z naslednjima skladbama se izkaže drugačna pot tega albuma. Skupina ne poudarja več brutalne metalcorovske strani, temveč so prijemi tudi rockerski. Sam vokal Tommyja Rogersa pa je osredotočen bolj na petje kot pa dretje. Ne glede na skladbo, skupina ponuja presenečenja. Recimo v skladbi King Redeem – Queen Serene se po umirjenem delu pojavi celo black metalski predel, ki preide v sinkopirano pasažo, s čimer skupina pokaže, kako se lahko preprostost hitro zakomplicira. Takšnih presenečenj se v 68 minutah zgodi veliko, kot je v sami naravi skupine. Skupina je možna v parih minutah povzeti različne stile, kot je metalcore, death metal, jazz, blues rock, progresivni rock sedemdesetih ali psihedeličnost v smislu raznih projektov Mikea Pattona (Faith No More).
Bolj ko gre izdelek proti koncu, se zdi, da je Tommy Rogers, vokalist in klaviaturist skupine, na temu albumu diktiral. Njegovih elektronskih vložkov in klaviatur je občutno več. Ponekod so tudi razvlečeni zaradi ustvarjanja same atmosfere, ki naj bi dala samemu konceptu več bistva. Ker prevladuje spevni vokal, je tudi več zasanjanih predelov in spevnih refrenov. Tommy se sicer izkaže z različnimi vokalnimi tehnikami, predvsem je očiten vpliv Mikea Pattona ter tudi Freddieja Mercurija (tu sicer ne gre za višino vokala, temveč vokalne linije). Predvsem pa težavo tu predstavlja, da je Tommyjev vokal lahko nadležen in se ga je treba dolgo navajati. Lahko bi se očitalo, da je Tommy Rogers želel narediti močnejši solo album, za katerega je potreboval dobre glasbenike.
Pri preostalih članih na srečo ne deluje, da bi zaradi Rogersovega izpostavljanja delovali zapostavljeni. Bobnar Blake Richardson že 10 let dokazuje, da lahko igra hitro in tehnično, obenem pa ima za umirjene ritme veliko občutka. Še najbolje pa izstopa v kakšnih bolj kompleksnih predelih, kjer s smiselno uporabo činel in nog skladbo odlično začini. Kitarista Waggoner in Waring skrbita za izjemne riffe. Še vedno je sicer poudarek na melodičnosti, a tuja jima ni niti kakofonija, s katero poudarjata, da skupina kaosa ni opustila. Waggoner tokrat ne izstopa več tako s svojimi solažami, ki so naredile BTBAM posebne, a z umirjenimi nedistorziranimi pasažami se hitro odkupi za pomanjkanje virtuoznega soliranja. Zapostavljen ni niti basist Dan Briggs, ki s svojimi linijami odlično zapolnjuje že tako polno zvočno sliko.
Album je ponovno konceptualni, kar je za skupino in na splošno tudi za progresivne zasedbe značilno, tako da ni to nič presenetljivega. Koncept je osredotočen na posameznika v komi, ki potuje skozi svoja pretekla življenja, obenem se mora odločiti, če bo ostal v določenem življenju, ali bo šel poskusiti srečo drugam. Skladbe delujejo nekako povezano, a vendar se jih lahko razume kot samostojne.
S Coma Ecliptic Between the Buried and Me dokazujejo, da jim še vedno ni zmanjkalo idej, da lahko naredijo drugačen album. Ponovno gre za zahteven, nevsakdanji izdelek, ki daje vedeti, da je v glasbi potrebno veliko eksperimentirati in odpreti možnosti drugim žanrom. Vsekakor so BTBAM spoštovanja vredni, da po vsem, kar so že pokazali, lahko še vedno presenečajo z drugačnim pristopom in izjemnim smislom za pisanje skladb.
na vrh