Eloy: Colours

"Colours" je ob izidu predstavljal nekakšen most med staro in novo zvočno podobo nemških space rockerskih legend Eloy. Če je bil "Silent Cries And Mighty Echoes" (1979) njihov vrhunec pri ustvarjanju simfoničnih valovanj in ezoteričnih vzdušij in je njegov zvok v marsičem dolgoval svoj vpliv nekaterim stvaritvam Pink Floyd, so se na "Colours" začeli odmikati od tega vpliva, čeprav je album še vedno naphan z ezoteričnimi simfoničnimi aranžmaji. Eloy so na tem albumu v svoj zvok začeli vnašati tudi nekatere tehnološke dosežke, ki so se pojavili na začetku 80ih, predvsem na področju sintesizerjev. Ti so postali še za kanček bolj prefinjeni in produkcija je postala še bolj kristalno čista.

Temu je v prvi vrsti gotovo botrovala pomembna sprememba zasedbe na področju klaviatur ter bobnov. Razen kitarista, pevca ter nespornega šefa, Franka Bornemanna, je od prejšnje zasedbe, ki je posnela tri njihove najboljše albume, ostal samo še basist Klaus-Peter Matziol. Dolžnosti klaviaturista je prevzel Hannes Folberth medtem, ko se je za bobnarski stolček usedel v Nemčiji že uveljavljeni Britanec Jim McGillivray, kateri je obenem postal tudi pisec večine besedil ter na tem področju uspešno nadomestil svojega izvrstnega predhodnika Jürgena Rosenthala. Frank je po albumu "Power And The Passion" (1975), kjer je dodatno kitaro igral nekdanji klaviaturist Detlev Schimdtchen, po dolgem času v skupino pripeljal dodatnega kitarista. Hannes Arkona se je odlično znašel tako na električni kot akustični kitari ter izvrstno dopolnjeval Frankov prepoznavni slog igranja. Slednji je tu skoraj popolnoma opustil zgledovanje po Davidu Gilmourju na čelu z dolgimi subtilnimi solažami in se nekoliko bolj oprijel lastnega, bolj heavy rock pristopa. Opazen je tudi Frankov vokalni napredek. Kljub še vedno močnemu nemškemu naglasu je izboljšal večino lirične interpretacije.

Tradicionalna znanstveno-fantastična besedila so se predvsem po zaslugi britanskega avtorja opazno izboljšala. Dvodelne kitarske harmonije (poleg izmenjavanja rifov) med Frankom in Hannesom so bile v marsičem krive, da se je skupina spet nekoliko bolj nalezla hard rockerskega zvoka in, da so se ponekod že sumljivo približali specifičnemu zvoku, katerega se je kasneje prek medijske oznake oprijel naziv space metal. No, Eloy so na "Colours" še vedno v prvi vrsti tkali izvrsten, ezoteričen space rock z velikim poudarkom na ambientalnih klaviaturah medtem, ko so dualne kitarske harmonije in hard rockerkski rifi, podkrepljeni z dinamično in melodično ritem linijo zagotavljali razgibano rockersko energijo. Novo valovski vplivi so na "Colours" presenetljivo zanemarljivi in albumu ne moram očitati, da bi vseboval radijskim postajam prijazne melodije kot so to tedaj počeli nekateri njihovi prog rockovski sodobniki. Pa čeprav so bili tu, kar se tiče zvočne sorodnosti z drugimi skupinami bližje zgodnjim The Alan Parsons Project kot pa Pink Floyd.

Kompozicije so postale nekoliko kompaktnejše, a se zato v ničemer ni zmanjšala njihova izpovedna moč. "Colours" ima od začetka do konca odličen pretok brez kakih opaznih kakovostnih nihanj. Sleherna izmed kompozicij ima popolnoma drugačno strukturo in na albumu ni zaznati kakih ponavljajočih motivov. "Horizons", kateri vsebuje gostujoča ženska vokala, ki v kompozicijo vnašata lepo mero romantike, je odličen začetek. Po teh okusnih, hipnotičnih vokalnih harmonijah, Eloy v kompozicijo vnesejo izjemno duhovit kitarski rif, ki je umetelno prepleten z nabritim, melodičnim basom, dinamičnimi bobni in poskakujočimi efekti na sintesizerjih. Rahlo zmoti le nenaden, nekoliko prehiter iztek kompozicije. "Illuminations" je eden izmed vrhuncev albuma, kateri jemlje dih s svojo kombinacijo pompoznosti in prefinjenosti. Ta stvaritev vsebuje odlične simfonične aranžmaje na sintesizerjih, dvodelne kitarske harmonije, dinamične bobne ter duhovite zvočne efekte. Energični Frankov rifing in pompozen vokal med posamezne prehode vnaša zvrhano mero dramatike. Občasno se menjajo energične in umirjene sekcije, katere vsebujejo izvrstne solaže na kitarah ter klaviaturah. Space metal? Tudi lahko, če imate radi duhovita žanrska poimenovanja za sleherno kompozicijo.

"Giant" ima spet popolnoma drugačno energijo. Odpre se s posebnimi efekti na sintesizerjih, kateri ustvarjajo učinke nekakšnega žuborenja vode. Sčasoma notri vpade mogočna, s kitarami tesno prepletena plast klaviatur. Medtem, ko ta kompoziciji ves čas vnaša subtilno ezoterično vzdušje, funkovska linija bas kitare in dinamični bobni skladbo odnašajo na bolj
prizemljena tla. Poleg odličnih solaž na klaviaturah v solažah nič manj ne blesti Frankova kitara. Vpadi klaviaturskih tekstur med siceršnjo ritmično razgibanost in melanholične kitarske delnice, katere dopolnjuje dramatični vokal, so mojstrsko izpeljani. Tudi "Impressions" vsebuje nadvse duhovit uvodni simfonična aranžma prek prepleta akustične kitare in sintesizerja. Eloy so v to kompozicijo nadvse spretno vnesli tudi duhovito solažo na flavti, inštrumenta katerega niso uporabili že od časov albuma "Inside" (1973). Še ena ezoterična poslastica nastopi z odličnim simfoničnim epom "Child Migration". Po dramatičnem uvodu z donečimi klaviaturami in dramatičnim vokalom vpade razbeljen hard rockerski rifing, kateremu se v ozadju pridružijo ritem kitara in razgibano delo bobnov. Melodičen refren je odličen in spada med ene izmed njihovih redkih refrenov, ki se brez težav še dolgo ohranijo v ušesih. Najboljša sekcija pa nastopi z vpadom flamenko motiva na kitari prepletenega s pasažami na električnem klavirju in poskakujočih bobnih. Energični hard rockerski rif ves čas lepo povezuje njeno strukturo in skrbi, da se ves čas ohranja neka dramatična rdeča nit.

"Gallery" je zelo zanimiv, napol new wave eksperiment s skorajda disko ritmom in elektronsko zvenečim klaviaturami. Vendar omenjene elemente ves čas prebadajo razbeljene kitarske pasaže in dinamični bobnarski prehodi. Dualne kitarske harmonije med obema kitaristoma ter vmesne Frankove solaže so za vse prste polizat in so gotovo vplivale na delo tedanjih nemških metal skupin. Tudi Frankov vokal tokrat zveni presenetljivo razgibano. "Silhouette", po mojem najboljša kompozicija na albumu, vsebuje prekrasne simfonične uvodne pasaže na električnem klavirju, katerih se ne bi sramoval niti kak Tony Banks. Te kljub tej primerjavi vseeno zvenijo precej unikatno. Po vpadu vokala se dramatično vzdušje, ki ga narekuje klavir za nekaj časa umiri. A, le do trenutka, ko po zatišju nastopi eden najboljših in najbolj domiselnih prehodov v zgodovini skupine, kateri ustvari neverjetno veličastno vzdušje. Medtem, ko bobni ter bas narekujejo umirjen tempo, Folberth vnaša raznovrstne klaviaturske pasaže. Sčasoma, ko vpade vokal, sekcija zaide skorajda v disko vode vendar ji to preprečujejo odlične večdelne kitarske delnice, ki ji dajejo neko neverjetno, popolnoma specifično energijo. Ko Frank notri vnese še svojo jokajočo solažo, veličastno vzdušje doseže svoj vrhunec. Sekcija tik pred končnim izhodom, ko se začnejo prelivati kitarske pasaže na trenutek potegne na Pink Floyd iz obdobja "Animals" (1977), a to traja le za delček sekunde. Brez dvoma ena najboljših kompozicij v zgodovini skupine. Zaključni "Sunset" pa bi lahko označil tudi kot najboljši inštrumental v njihovi zgodovini. Neverjetna ezoterična magija, ki jo ustvarja mešanica melanholičnih kitarskih akordov ter sanjavih klaviaturskih valovanj, v trenutku očara vse tiste, ki v glasbi iščejo tudi duhovno hrano in jih popelje na pravcato spiritualno potovanje. Takšen efekt je bila sposobna doseči le peščica najboljših progresivno rockovskih skupin in Eloy so nedvomno spadali mednje.

"Wings Of Vision", ki se nahaja na aktualni ponovni izdaji albuma, je bil produkt pritiska založbe EMI, da skupina naposled posname svoj prvi hit single. Za slednje komercialne trike
Frank in druščina niso kaj dosti marali, a so vseeno izpolnili željo založbe, se izkazali in ustvarili svoje do tedaj daleč najbolj komercialno delo, napol AOR skladbo z enostavno, množicam dostopno zgradbo, melodičnim refrenom in preprostim besedilom. Kljub temu, da ne odraža njihovega siceršnjega stila gre za zanimiv melodični eksperiment z okusnimi simfonični aranžmaji in pompozno energijo. Zaključna sekcija po zaslugi vokala in klaviatur nenavadno potegne na komercialne Genesis iz 80-ih. Tu se nahaja tudi skrajšana, single verzija najboljšega dela na albumu, "Silhouette", kjer so izrezali ostale sekcije tako, da so pustili samo tisto komercialno, radijskim postajam najbolj všečno "disko" sekcijo. Nikoli nisem oboževal tovrstnih komercialnih potez, ki po mojem uničijo mojstrovino, a pravim privržencem skupine bo to verzijo vseeno zanimivo slišati tudi v njeni okrnjeni obliki.

"Colours" je imeniten in po krivici nekoliko spregledan album na katerem ne najdem kake očitnejše šibke točke in kateri niti ne zaostaja kaj dosti za kvaliteto njihovih treh najboljših izdelkov iz druge polovice 70-ih. Dejstvo, da je nekoliko bolj "prizemljen" in da vsebuje večje število kitarskih pasaž, ne da bi se občutneje zmanjšalo število klaviaturskih tekstur, ga dela dostopnejšega tudi tistim, ki ne sodijo med tradicionalne poslušalce space rocka. Eloy so bili na začetku do prog rocka tradicionalno neprijaznih 80-ih prava inkarnacija konsistentnosti in ambicioznosti in "Colours" je lep dokaz za to trditev. Spretno so se izogibali tedanjim komercialnim trendom in vnašali le tiste najbolj koristne elemente, ki so modernizirali njihov zvok. Frank in njegova druščina so tudi na prihodnjem, dvodelnem konceptualnem projektu še vedno dejavno nadaljevali s svojo space rockersko usmeritvijo in uspešneje zakorakali v 80-a kot pa velika večina njihovih progresivno rockovskih sodobnikov.