Nisem purist, vsekakor pa si drznem trditi, da je le malo takšnih asov na svetu, ki zmorejo lepo, brez zapletanaja ob lastno senco interpretirati to, česar sem bil deležen po prvem izpostavljanju sevom skupine Tool, še tisto, kar pa me je doslej pretreslo do obisti in čes pa je bilo posredno ali neposredno povezano z velikim Maynardom in kompanijo. Začuda se nad sladkimi ritmi otožne in poglobljene kontemplacije o stanju sveta in svetovne menatlitete navdušujejo tudi asi, ki smo jih bili deležni v nekoliko drugačnih vlogah. Primer takšnega superzvezdniškega poklona velikanom progresivne me(n)talne lepote so tudi Soen, ki so, pogojno rečeno, švedski interpreti omenjenega zvoka iz L.A., ob boku pa si stojijo tokrat nekdanji član skupin Sadus, Testament, Death in Iced Earth Steve Digiorgio, nekdanje ritmično srce izjemnih Švedov Opeth Martin Lopez, vokalna duša skupine pa se spleta okoli glasilk pevca skupine Willowtree Joeal Ekelöfa. Največja neznanka mi je bil prav kitarsit Kim Platbarzdis, naj pa najprej pojasnim, da mi je pogled proti skupini Soen usmeril prijatelj, soborec in dušni sobrat, za razodetje pa sem mu iskreno hvaležen. Dejstvo je, da se na švedskem neksusu glasbenega ustvarjanja dogaja preveč, da bi lahko slehernik užil in mentalno obdelal čisto vse, kar zakrivijo potomci vikinških plemen, kljub temu pa je Soen novica, ki sega s svojim spočetjem in genezo že v leto 2005, ko sta se v nukleus zasedbe združila Lopes in Platbarzdis, prvorojenec skupine album Cognitive pa je, kot se naslovu plošče spodobi, kognitivni sprehod po stranpoteh zavesti.
Da je v vsem nekoliko namenskega poseganja po repertoarju skupine Tool odseva tako glasbeno kot oblikovno podobo albuma Cognitive, ki je s svojim zadimljenim prerezom človeškega zapohanega osebka tako likovno kot tudi v sekvencah melodičnih zdrsov v meditativne ritme v sferah med albumoma Lateralus in Aenima, kljub vsemu pa je v vsem kopiranju vzorcev dovolj lastne duše, da ohranijo Soen tako svojo digniteto, lastno hrbtenico in požanjejo stoječe ovacije nekogar, ki si ne dovoli posegati in svinjati sfere svetega, kar Tool nedvomno predstavljajo. Senzualni splet maynardovskih vokalov, ki jih Ekelöf servira z nežnostjo in občutkom se lepo splete okoli ritmičnih statev tokrat zelo zasanjanega Lopeza, Platzbarzdisove kitare pa ohranjajo vez med Adamom Jonesom, nekje v ozadju pa se prikrade v spekter vizije še podoba Billyja Howerdella, Soen pa organsko esenco progresivnega zapisa Toolov zmehčajo in na Švedom lastni melanholični način prevedejo v lastni izraz toolistične interakcije med štirimi rapsodi iz povsem drugih vod. Artizem je evidenten, prav tako pa tehnična podkovanost vseh sozarotnikov hipnotične igre z ritmom in podobami tako skladb iz omenjene plošče – že uvodni Fraktal zveni kot uvod v skladbo Parabola, nadaljevanje s skladbo Fraccions pa je le pričakovana erupcija čustev, ki so jo Tool že izvedli – in to celo pred davnimi enajstimi leti! Začuda tudi Delinda ne preseneti, je pa kirurško natančno zbrušena in studijsko oddrgnjena. Predvidljivost je prevelika, da bi srce v polnosti zaigralo ter bila duša resnično in iskreno pretresena!
Zaradi neke prikrite frustracije in strahu, da bi pretrdo sodil zelo kompakten izstrelek artistične navdihnjenosti, ki pa nosi tuj par šolnov in tuj podpis se v podrobnosti tokrat ne bi spuščal, da ne bi pokvaril tistega občutja dušne erekcije, ki sem jo bil v prvem trenutku med poslušanjem plošče deležen. Dobro znani in ljubljeni vzorci spodbudijo plamene ljubezni in strasti po poslušanju vseh plasti, med razgrinjanjem stoterih plasti pa postaja iz sekvence v sekvenco bolj evidentno, da plošči Cognitive, razen izjemnega tehničnega kopiranja izjemne izvorne kode, ne moremo očitati veliko stvari. Morebiti le dejstvo, da je na skeletu sicer lepih in dobro uigranih statev bore malo lastnega in samoniklega, rezultat slišanega pa je primerljiv s sicer zelo podrobno in izvrstno repliko Van Gogha, ki jo podkovani študent likovne umetnosti s trudom in v lastnem potu po marljivem delu uspe naslikati, a se po sveži barvi dišeča kopija ne more kosati s patino časa ter norim genijem s čisto idejo in strastjo prepojenega Vincenta. Soen so dobri posnemovalci, vendar jim zmanjka kakšnega pol metra do izjemne moči in intenzivnosti Toolov. Namesto živih, pisanih pastelnih odtenkov so raje posegli po vodenkah in temu primerna je tudi barva mentalne mavrice. Eklofu bi tako lahko očital preveliko ponavljanje in premalo jajc, pa ne bom. Šolski primer premale odločnosti je sinkopirani briljant plošče, skladba Oscillation ali pa Canvas, ki bi si poleg lomljene ritmike in tribalne ritmične duše zaslužila še malce več šusa in lastne duše ali pa vsaj malce bolj možate dinamike ter senzibilnosti.
Prav zaradi tega veličina sicer dobrega, kaj dobrega – kar izjemnnega – albuma nekoliko zbledi in zvodeni. Šamani magične hipnoze in ritma so se izmuznili ostremu očesu in izurjeni roki akademsko izobraženih antropologom zvoka, sledn ji pa so v svoji obrtniški pretencioznosti naredili nekaj, kar sicer drži vodo, ni pa zmožno doseči solarni maksimum, ki ga Tool sevajo od svojega prvega trenutka dalje. Eden močnejših trenutkov plošče je skladba Purpose, ki pa postavi, ironično, prav vprašanje smisla in razlogov za oblačenje v tuj lev, tujo kožo velikanov, ki so jo v svojem evolucijskem razraščanju in razcvetu morali sleči, da lahko poletijo še višje in glasneje proti višavam božanskega Enega in Najvišjega. To je namreč tisto, kar loči izvirne od imitatorjev ter velike od majhnih, prav zaradi tega pa upam, da Soen zmorejo v lastna pljuča pognati še kaj svoje atmosferičnosti, po krvnih kapilarah kaj svoje lastne, pa čeprav bolj umazane krvi ter med mentalne poloble vtreti še kaj lastnih, nedosanjanih sanj. V kolikor da, potem si lahko obetamo krasno nadaljevanje sicer dobrega, a ne tudi izjemnega prvega izleta v (ne)znano ...
na vrh