Eloy: Codename Wildgeese

Naj vas logo z imenom legendarne nemške progresivno rockovske skupine, ki se nahaja na naslovnici albuma ne zavede. "Codename Wildgeese" ima toliko skupnega s tradicionalnim space rockovskim zvokom Eloy kolikor je Klaus Kinski po videzu in značaju podoben Lee Van Cleefu. Kar pomeni, da je podobnost skorajda nična. Na tem izdelku je komajda zaznati elemente po katerih je slovela glasba Eloy saj album zvokovno ni soroden niti s space metalom, ki je bil za skupino značilen v 80-ih. Glavni razlog tiči v povsem preprostem dejstvu da gre za album, kateri vsebuje filmsko glasbo za istoimenski akcijski film s Klausom Kinskim, Lee Van Cleefom, Lewisom Collinsom ter Ernestom Borgnineom v glavnih vlogah, kar že samo po sebi pomeni, da ne gre za običajen Eloy album. Drugo dejstvo, ki močno zbija pomen uporabe imena skupine in verodostojnost izdelka v ta namen je odsotnost nespornega Eloy šefa, se pravi kitarista/pevca Franka Bornemanna, ki se je v tistem času zaradi različnih nadaljnjih vizij razšel z ostalimi člani skupine. Slednji so se z izjemo bobnarja Fritza Randowa, ki s tem projektom ni želel imeti opravka, odločili sprejeti ponudbo, da posnamejo filmsko glasbo in na ta način prinesejo skupini nekaj dodatne prepoznavnosti brez katere bi lahko brez problema shajali. Tako so gospodje Hannes Arkona na kitari/klaviaturah, Klaus Peter-Matziol na basu ter Hannes Folberth na klaviaturah brez Frankovega sodelovanja in odobravanja posneli in izdali izjemno monoton in polovičarski izdelek, ki se po kvaliteti vsebine z lahkoto uvršča na zadnje mesto v njihovi diskografiji. Veliko ljubiteljev skupine pa ga tja iz povsem upravičenih razlogov sploh ne uvršča, čeprav ga vseeno poseduje v svoji zbirki, ker je pač izšel pod imenom Eloy.

V čem je torej problem tega filmskega eksperimenta, da si ne zasluži enakovrednega mesta med ostalimi Eloy albumi? Teh je več, na prvem mestu pa neuglednemu položaju botruje vsesplošno pomanjkanje inspiracije in zvočna zastarelost, katero je zaslediti na skorajda vseh kompzicijah. Najbolj moteč zvokovni element je prvi vrsti nenaraven zvok bobnov, značilen za sintetične pop skupine 80-ih. Odličnega Randowa je nadomestil Jan Nemec-Bolek, kateri se ni štel za uradnega člana skupine in kateri je na večini del uporabil kar ritem mašino. Bolek brez pomoči Loleka pač ne more ustvariti kaj kdo ve posebno koristnega. K sterilno-sintetičnemu zvoku precej pripomorejo tudi Folberthove elektronske klaviature, ki so obenem, paradoksalno, najboljši in najslabši element albuma, odvisno od posamezne kompozicije. Ponekod zvenijo obupno sintetično in robotsko, nekako v stilu Tangerine Dream iz 80-ih, v najboljših trenutkih pa z uporabo dobrih simfo aranžmajev ustvarjajo solidno ambientalno vzdušje. To pa so tudi edini trenutki na albumu, kjer se zazna kakršna koli povezanost s tistimi pravimi Eloy. Na albumu po večini prevladujejo kratki, ritmično monotoni inštrumentali z izjemno ene hair metalske vokalne stvaritve, ki nima nič skupnega z običjanimi Eloy metalskimi izleti. Ostalo pa bi lahko označil za sintetično elektroniko s posameznimi ambientalnimi, new agerskim trenutki. Z redkimi izjemami vse skupaj kot celota deluje tako sterilno in neinspirirano, da ne pomagajo niti izpričani talenti vseh treh dotedanjih Eloy glasbenikov. Na kar bi se obesil je tudi to, da so Folberthovi sintetični/simfo aranžmaji vsesplošno dominantni medtem, ko je kitare Hannesa Arkone komajda za vzorec. Slednji je raje delal Folberthu družbo kot dodatni oskrbovalec sintetičnih zvokovnih valovanj.

Tokrat se nima smisla spuščati v podrobnosti posameznih del saj so si nekatere med seboj po količini vsesplošne monotonije ter sintetično-elektronskih elementov podobne kot jajce jajcu. Že otvoritveni, ritmično monotoni in z repetativnimi sintetičnimi aranžmaji okrancljani "The Patrol" ne obeta nič dobrega in porodi vprašanje ali gre res za glasbo Eloy ali pa za delo nekega filmskega skladatelja za akcijske filme B-produkcije, katerih je v 80-ih kar mrgolelo. Odgovor je žalostno preprost. Isto velja tudi za "Hong Kong Theme 1", ki poskuša prek vsebnosti orientalskega motiva na sintesizerjih, zveneti v navezi s konceptom filma, a izpade popolnoma robotsko in sterilno. Sledi "Hit And Run", ki je s svojim močnim elektronskim zvokom sintov precej podoben nekaterim delom Tangerine Dream iz 80-ih, kar velja še za nekaj del na albumu. Omeniti velja tudi "Queen Of Rock'n'Roll, edino stvaritev na albumu, ki vsebuje vokal (slednji pripada enemu od obeh Hannesov). Gre za popolnoma brezbarvno hair/pop metalsko stvaritev z barskim motivom na klavirju in razglašenimi kitarskimi pasažami. Arkona se posluži tudi tisti čas izjemno priljubljenega hair metalskega elementa- tejpinga. Ta bleda stvaritev pa je tudi najbolj rockerski trenutek celotnega albuma, če že ne edini.

V nadaljevanju sledijo po večini kratki ambientalni, recimo temu new age inštrumentali kot denimo "Destiny", "Discovery", "Deadlock", "Sabotage" (slednja je po variabilnosti mojem še najboljša od vseh ambientalnih del), "A Long Goodbye" ter "A Moment Decades". Slednji vsebujejo solidne simfonične aranžmaje, vendar je ritem linija ponavadi izjemno monotona tako, da vse začnejo kaj hitro dolgočasiti razen, če niste v posebnem, recimo temu meditativnem elementu. Njihov glavni problem je v tem, da se prav nikamor ne razvijejo. Kdor pozna tiste manj inspirirane new age stvaritve Mikea Oldfielda si lahko predstavlja o čem govorim (tudi slednje so boljše in bolj navdahnjene od teh bledih Folberthovih eksperimentov). Ostale stvaritve kot so "Juke-Box", "Cha-Shoen", "On The Edge", "Face To Face" in "Revenge" so počasne, repetativne in z elektroniko prepojene sintetične (ponekod tudi pop) stvaritve, ki bi jih lahko v najboljšem primeru za ozadje svojih slabših del uporabili kaki Duran Duran ali Frankie Goes To Hollywood. V najboljšem primeru so idealni za zaspati od samega ljubega dolgčasa. Stanje se v ničemer ne izboljša tudi v zaključku, ki ga predstavlja "Hong Kong Theme 2", ki je samo kratka ponovitev sintetičnega orientalskega motiva iz njegovega uvodnega "brata".

"Codename Wildgeese" je popolnoma anahronističen in neinspiriran zvočni zapis namenjen le največjim ljubiteljem skupine, ki morajo imeti vse kar je izšlo pod imenom skupine, četudi jo njihov dolgoletni, tu odsotni poglavar, kot njihovo uradno izdajo vztrajno zavrača. Resnici na ljubo, z redkimi izjemami, v zgodovini glasbe ni bilo prav veliko resnično kvalitetnih rock albumov s filmsko glasbo in "Codename" tu nikakor ne spada med svetle izjeme, čeprav sem slišal že nekaj slabših filmskih poskusov tudi s strani svetovno bolj prepoznavnih skupin. Ta izdelek bo na žalost na veke vekov s strani glasbenih ljubiteljev ostal še najbolj prepoznaven kot edina Eloy izdaja brez Franka Bornemanna (to, da jih ni tožil, priča o tem, da ima precej drugačen značaj kot pa kakšen Roger Waters) ter njihov najslabši album. Vsi, ki albuma še niste slišali torej ne pričakujte kakšnih mogočnih kitarskih solaž, bogatih ritmičnih variacij, dramatičnih simfo aranžmajev in ostalih space rockerskih/metal Eloy poslastic, ker jih boste zaman iskali. Edini, ki bi v tem izdelku lahko našli karkoli zanimivega so vsi ljubitelji ambientalne elektronike v stilu Tangerine Dream pa še ti bodo ostali precej nepotešeni nad vsesplošno neinspiriranostjo in nedodelanostjo. V najboljšem primeru ta album predstavlja povprečen zvočni zapis za povprečen akcijski film iz 80-ih (ker filma (še) nisem gledal ne morem komentirati njegovo vsebino, čeprav sem zanj po večini slišal nič kaj laskave ocene in četudi je bil Klaus Kinski vedno eden mojih najljubših evropskih igralcev). "Codename Wildegeese" je izdaja, ki nedvomno ne bi smela iziti pod imenom skupine, temveč kot projekt Arkona/Matziol/Folberth, a želja po večji prepoznavnosti je bila prevelika in škoda je že bila storjena. Tisti pravi, Bornemannovi, Eloy so medtem že pripravljali album, ki je skupini zagotovil nadaljno verodostojnost in s katerim so uspešno končali za progresivni rock precej naporna 80-a.