Marillion: Clutching At Straws

Marillion so se po izjemnem uspehu svoje brezčasne konceptualne mojstrovine "Misplaced Childhood" (1985), predvsem pa obeh hit singlov z omenjenega albuma, popolnoma nepričakovano prelevili iz kultne skupine novega vala progresivnega rocka v skupino svetovnega formata, ki je brez težave lahko napolnila tudi stadione. Takšen preobrat pa pogostokrat prinese s seboj tudi negativne posledice. Fish, karizmatični pevec, prvovrsten pisec poezije, odličen odrski igralec ter brez dvoma osrednji glasbenik skupine, je doživljal posledice "zvezdniškega" načina življenja mnogo bolj intenzivno kot ostali člani. Kot hedonistična duša se ni mogel upreti vsem ekscesom povezanih z intenzivnimi turnejami in ko je nenadoma prišla odgovornost snemanja novega albuma, je začel postajati čedalje bolj zasičen z vsem kar je po koncu turneje privedlo do njegovega odhoda iz skupine. Vse te svoje travme povezane predvsem z alkoholom in ženskami je ponovno prelil v svojo globoko osebno izpovedno poezijo. Zato ne preseneča, da je "Clutching At Straws" izjemno oseben album, nekakšen Fishev epitaf ter še en koncept o njegovem življenju. Sicer je bila že prej ena izmed glavnih značilnosti Marillion, da se je Fisheva poezija ves čas tesno prepletala z glasbo in vzdušjem, vendar je učinek tokrat še večji saj ne gre pozabiti, da album predstavlja simbolično slovo škotskega glasbenega velikana (preneseno in dobesedno). Tokrat je Fish za metaforo samega sebe uporabil svoj alter ego, katerega je poimenoval Torch (prikazan tudi na naslovnici albuma, čisto v desnem kotu). Tako kot je v preteklosti za svoj drugi jaz uporabil dvornega norčka in otroka, Torch predstavlja slabo prikrit Fishev drugi jaz, pravo poosebitev boema, ki izgublja svoj boj z alkoholom, se potaplja v takšnih ali drugačnih odvisnostih ter vse bolj izgublja stik z realnostjo (da bi se na koncu vendarle ponovno našel). Čeprav "Clutching At Straws" ni popolnoma konceptualen album pa večino del na njem ves čas povezuje Torchev lik in nit, ki se vrti okrog odvisnost od alkohola, osamljenosti in predvsem medsebojni odtujenosti, ki jo ponavadi povzroči slava.

Na "Clutching At Straws" so Marillion še nadgradili svoj prepoznavni zvok ter na njem ustvarili nekaj svojih najboljših del, čeprav ni na njem nobenih daljših del epskih razsežnosti temveč po večini krajša dela, katera odlikuje kvalitetna uravnoteženost. Fish je s svojim vokalom in poezijo seveda ponovno v centru pozornosti, vseeno pa ne gre prezreti prispevka ostalih članov. Rothery denimo je še nadgradil svoj stil igranja kitare in ustvaril nekaj svojih najbolj emocionalnih solaž. Po vzdušju je to izjemno melanholičen album, ko si res ni težko predstavljati osamljenega in zasanjanega Fisha v polnem (ali izpraznjenem) baru iz naslovnice, kako za šankom pogleduje v zanj vedno prazni kozarec.

Otvoritveni "Hotel Hobbies" je izjemno dinamična stvaritev, polna energije. Po uvodnem rožljanju Mosleyevih tolkal in debele linije Trewavasove bas kitare vpade Fishev izjemno melanholičen vokal. Rotheryeva kitara lepo drži osrednjo, umirjeno melodijo, ki se konča s prvim prehodom. V prvem prehodu nastopi subtilna solaža na kitari, ki Fishevo melanolijo ponese še do večjega izraza. V zaključki sledi še ena odlična pasaža na kitari ob prepletu dramatičnega sloja Kellyevih klaviatur. Skladba, ki govori o Fishevih večernih druženjih z grupiji. Sledi neposreden prehod v "Warm Wet Circles", ki je izšel tudi kot single. Vzdušje je tudi tokrat sprva zelo umirjeno in z zelo lepim Fishevim vokalom. Kellyev klavir v ozadju še stopnjuje izjemno nežno in melanholično melodijo ob subtilnih delnicah Rotheryeve kitare. Vrhunec nastopi prek dramatičnega refrena z razkačeno žalostnim Fishem, čemur sledi bombastično melanholična kitarska solaža z zelo dobrimi Mosleyevimi prehodi na bobnih. V trenutku, ko Fishev vokal doseže vrhunec dramatičnosti, klavir odnese skladbo v nek drug svet. Tedaj vpadejo vesoljski sinthi in s tem neposredno nastopi fenomenalna "That Time Of The Night (The Short Straw)", ki se začne s še eno nežno melodijo in žalostnim Fishem nakar sledijo izjemno globoke zvočne zavese na sinthih ter atmosferične delnice na kitari. Zatem sledi krhka pasaža na klavirju in neprekosljivi Fish s svojimi izjemno barvitimi vokalnimi igrami. Najboljši del pa nastopi v zaključku, ko se pojavi izjemen prehod, čemur sledi stopnjevanje glavnega refrena do konca skladbe, kjer vpadejo tudi izjemne ženske spremljevalne vokalne harmonije. Za vse prste oblizat! "Going Under" odpre krha in melanholična melodija na akustični kitari. Tudi tokrat gre občudovati Fishev vokal, ki izraža vzdušje med osamljenostjo in norostjo. Globoka linija sinthov še poglablja to vzdušje in se zaključi z nenadnim izhodom. Izjemni "Just For The Record" je eno izmed najbolj eksperimentalnih del na albumu, kjer navdušuje predvsem izjemno spevna Rotheryeva kitara ter Fishev vživeti vokal, kar stopnjuje še poskočna ritem linija, ki ustvarja energično vzdušje. Najboljši del pa nastopi po solaži na sinthih, ko si sledijo večdelni refreni in še ena izvrstna solaža na sinthih mojstra Kellya, katera se preplete z nič manj navdušujočo solažo mojstra Rotherya. Vse skupaj pa zabeli še izjemni Fish, ki ustvarja vzdušje pijančka, ki po litrih piva dobi občutek, da ga nič na tem svetu ne more ustaviti. "White Russian", ki govori o rasizmu, ki je zajelo Avstrijo konec 80ih, je še eno izjemno melanholično delo, ki ga po tihem uvodu odpre izjemno dramatičen prehod in Fishev razpenjen vokal. Najbolj pretresljiv je izjemni refren "where do we go from here", ki si jo lahko razlagamo kot Fishevo spraševanje na kakšna glasbena pota se odpravlja skupina. Tudi tu smo priča izjemnemu zaključku z dramatično solažo na kitari. Sledi izjemno zabavni, duhoviti in sprostitveni "Incommunicado", ki popolnoma zasuka žalostno vzdušje saj gre morda celo za najbolj duhovito delo kar so ga do zdaj ustvarili. To je ena njihovih najbolj priljubljenih klasik (ne gre prezreti tudi odličnega videa, kjer Fish igra nabritega pijančka, ki bi bil rad slaven vendar noče prevzeti vseh odgovornosti povezanih s slavo!), ki bi se lahko vrtela tudi na npr. nogometnih tekmah. V bistvu je vse na tej skladbi smešno. Od izjemno poskočne in navite ritem linije ter šegavih sinthov pa da o Fishevih vokalnih izpadih sploh ne govorim. To je skladba, ki res najbolj ujame njegovo osebnost. "Incommunicado" je izšel tudi kot single, do danes pa je ohranil status enega izmed najbolj priljubljenih del skupine. "Torch Song" je trenutek, ko se Torch znajde pred zdravnikom, kateri mu pove, da če bo nadaljeval s takim načinom življenja ne bo dočakal tridesetega leta. Je kratko in umirjeno delo, ki se prek klavirja prelije v odlični "Slainte Mhath" (obe deli sta tudi sicer med seboj tesno povezani). Skladbo nesejo predvsem globoki zvoki sinthov in odlične kitarske pasaže. Po dramatičnem prehodu nastopi za njih že kar tradicionalen klimaks na sinthih ob izjemno dobrem rezgetanju bas kitare. Vzdušje je prek Fishevega vokala polno samospraševanja, ko se je Torch nenadoma znašel na razpotju svojega življenja. "Sugar Mice", ki je izšla tudi v obliki singla, je izjemno lepa power balada, ki je še eden izmed vrhuncev albuma. Marillion so sicer v svoji karieri ustvarili kar nekaj izjemnih power balad, vendar bi od tistih s Fishem izbral prav "sladkorne miške v dežju". V bistvu gre za Fishevo poslovilno skladbo (njegovo odločitev, da zapusti skupino je čutiti na večini besedila). Zlasti navdušuje kako se ob vsej tej melanholiji vedno menjavata pozitivizem in pesimizem. Zlasti navdušuje odličen prehod prek kitarske solaže, ki deluje kot žarek svetlobe, ki posije v temno sobo. "The Last Straw", ki vsebuje tudi podnaslov "Happy Ending" je odličen zaključek, morda celo vrhunec albuma, ki sporoči, da se je vse srečno končalo in da se je Torch naposled spravil skupaj s tem, da je ponovno začel pisati pesmi. Tu spet zacvetijo vse najboljše odlike skupine med katerimi prav gotovo najbolj navduši epski zaključek prek odličnih kitarskih pasaž ob prepletu klaviatur. Temu sledi osupljivi Fishev vokal, kateremu se na koncu pridruži tudi spremljevalni ženski vokal, ki delo dvigne še za eno stopnjo navzgor ter poskrbi za odličen zaključek enega najimenitnejših albumov skupine in (neo) progresivnega rocka 80ih.

Vsem toplo priporočam, da si omislijo ponovno izdajo z dvema CDjema saj ta vsebuje nekaj neizdanih demo posnetkov, ki so jih snemali za naslednji album s Fishem, ki pa seveda ni nikoli izšel. Nekaj izmed teh del je prek močne nadgradnje celo izšlo na naslednjem albumu "Seasons End" (1989) kot denimo "Sunset Hill", ki je nedodelana verzija "King Of Sunset Town". Večina jih ima slab zvok in se zasluti, da so še v nedodelani fazi zato jih ne bom podrobneje opisoval. No, nekatere kot je denimo "Beaujolias Day" so vseeno veliko obetale. Pravi fan jih bo seveda takoj prepoznal. Ostalo so alternativne verzije "Going Under", "White Russian", "Sugar Mice in the Rain" ter skrita verzija "Warm Wet Circles", ki izvirajo iz časov snemanja "Clutching At Straws". Tu sta tudi alternativna verzija "Incommunicado" ter solidni "Tux On", ki vsebuje poskočen refren in nekaj odličnih kitarskih pasaž.

"Clutching At Straws" predstavlja končno mojstrovino Fisheve ere, ki se je končala kot sladkorna miška raztopljena v kozarcu škotskega viskija. Marillion so še enkrat znova dokazali, da niso obsedeli na lovorikah prejšnjega albuma in ustvarili enega izmed svojih najbolj uravnoteženih albumov doslej. "Clutching At Straws" je odličen album in eden izmed vrhuncev neo progresivnega rocka. Vsi albumi Fisheve ere so bili vsak na svoj način mojstrovine, vendar ima "Clutching At Straws" zaradi tega svojega "barskega" vzdušja, ki je povezano s skorajšnjim slovesom karizmatičnega Fisha, še poseben pomen v srcih večine ljubiteljev skupine. Marsikdo je po njem skupini napovedal nagel zaton in hiter konec glasbene poti, vendar se je na srečo za vse srečno končalo. Čeprav sem ljubitelj obeh glasbenih faz skupine (neo progresivne in art rockovske) pa ne morem prek dejstva, da je imelo Fishevo obdobje neko posebno magijo, katere niso nikoli več uspeli obuditi, čeprav so imeli še vrsto odličnih albumov. Na koncu pa se je vendarle njegov odhod izplačal tako Fishu, ki je začel uspešno solo kariero, kot Marillion, ki so z naslednjim albumom doživeli preporod, zakorakali v novo ustvarjalno obdobje in s postopnim slovesom od neo proga postali še bolj raznovrstna in zrela skupina kot prej.