Balladero ni nihče drug kot bobnar počivajočih eklektičnih prekmurskih alternativcev Psych- Path Dominik Bagola. »Club Deuce« je njegov samostojni studijski prvenec in izbrano ime Balladero odlično godi samemu značaju albuma. Album je sanjav, naphan z melanholijo, blago erotogeno skušnjavo, a hkrati misticizmom in vseobsegajočo intimo polno čutne osebno izpovedne note.
Dominik je nedvomno svojo »malo glasbeno maturo«« opravil med službovanjem pri Psycho-Path, ki so tiho zaključili z aktivnostmi v letu 2009. »The Ass Soul of Psycho-Path« je do tega dne, kot peti studijski album Psycho Path, najbolj izzivalen v potiskanju letvice ustvarjalnosti, ko sega po glasbenem eksperimentu, kot tudi eklektičnosti. Sodelovanje s prekaljenim floridskim producentom Bobbyjem MaCintyre-om , bivšim članom zasedbe The Twilight Singers, ki je sodeloval v preteklosti tudi z izvajalci, kot med drugim Bad Brains, Jimmy Girl, Lucinda Williams in Mark Lanegan, nosi eno od integralnih vlog pri zorenju Dominika Bagole, kot glasbenika (zlasti v zadnjih nekaj letih). Prijateljstvo z MaCintyreom je Dominik prelil na svoj samostojni studijski prvenec in MaCintyre mu je tako pomagal pri oblikovanju zvočne podobe izdelka, kot tudi prispevku aranžmajev ter igranju kopice instrumentov.
Dominik Bagola to pot stopa v središče zgodbe kot glavni vokalist, ki skrbi poleg vokalov tudi za to, da je klasični klavir vseskozi integralni nosilec zvočne spremljave. Dominik ne slovi kot vokalist, ki bi posedoval tehnično izbrušen in/ali izšolano treniran vokal. Tega ne potrebuje. Poseduje namreč posebno vokalno barvo, kar daje njegovi vokalni interpretaciji pravi čar vsebinske otipljivosti polno izdelanega karakterja. Skladbe so kar po vrsti urezane v srednje hitrem tempu. K pianu pa so dodani aranžmaji za godala (čelo, violine), ksilofone (kovinski, leseni), orgle, poleg obveznega spremljevalnega oprijema »čisto zvenečih« kitare in ritem sekcije. V takem okolju deluje klavir skorajda »Caveovsko«, kar poudarja melos prešeren melanholije, kot diktatom Dominikovega zasanjanega, ravno prav sramežljivega, a senzitivno izpovednega vokala. Kulisa spremljave je povsem organska, pejsaž tako nanizanih elementov ustvarjene zvočne krajine je izjemno sočen, barvito razgiban in polno izkoriščen. Če iščemo trenutek, kjer je intenziteta osebno izpovedne note posebej poudarjena na albumu, je to skladba Long Distance To Ruin.
Dobrodošla poteza, ki dodatno razgiba podobo samega albuma, dviguje dinamični razvoj dogodkov na njem in razgalja sam domet ujetih razpoloženjskih stanj, je integracija ženskih vokalov. V ogrodju Dominkovega aranžiranju se odlično znajde vokal Jadranke Juras v duetu skladbe Če bi, v tem dometu nikakor ne zaostaja tudi vokal Melanije Fabičič v skladbi Monsters, ki pričara na albumu povsem novo izkustvo.
Melosi klasično urezanih linij, kjer melanholija prekmurskega piša ledenih panonskih noči brezsramno kraljuje, je mnogokrat podprta z blagimi odkloni k blues zavojem, sama figuracija skladb in vodilnih motivov v njih, pa nosi mnoge nastavke, ki kar kličejo po razvoju jazzovske improvizacije. Vendar pa se to ne zgodi. Dominik Bagola skrbi za popolno kompaktnost, ki ji poveljujejo vodilni vokali in integralna vloga piana. Glasbeniki pristopajo sofisticirano v ustvarjanju kulis spremljave, kjer se položeni gradniki v medsebojni komunikaciji enkratno sporazumevajo in sobivajo v odlično kontrastiranem ambientu polnega sožitja organske, žive in dinamične produkcije zvoka. V tem sofisticiranem značaju, prihaja element dražljive senzualnosti izdatno na površje. Po ključu bolj, ko nežno interpretiraš motiv ali vokalno linijo, intenzivneje se le to dejanje izrazi in posledično dotakne poslušalca. In prav to je velika prednost tega albuma, saj je ta element izdatno poudarjen na njem. Zato je »Club Deuce« v svojem izrazoslovju izjemno pristen, stvaren, vsebinsko otipljiv in stoji v smislu artizma podane glasbene substance povsem samoniklo. Mirror See sodi med posebneže albuma, melos nosi kanček elementa prekmurske pastorale, ki je spretno vtkana v podobo skladbe. Slednji odzvanja še bolj intenzivno v zaključnem inštrumentalu Prekmurska, kjer ni težko zaznati tudi nekaj ciganskih ornamentov.
Prekaljenost Dominika Bagole izkazuje aranžiranje izhodnih točk albuma, kjer se piano v linijah spremljave disonantno izmika vokalnim linijam kar dramatizira razpoloženjsko stanje in pravzaprav vodi točke v sam zaključni vrhunec skladb. Takšne odlike se denimo nikakor ne sramuje Dream Come Lie. Melos kitice v Lioness nenamerno vleče na vokalne linije kakršne si rad sposoja Steve »H« Hogart v današnjih Marillion (specifika verza: »What it is… Is what you get«).»Club Deuce« je album poln nepretencioznih, kratkih, a jedrnatih trikov. Prednost albuma ni v izkazovanju ročnih spretnosti, pač pa v premetenem multifacetnem združevanju posameznih gradnikov zvoka v izjemno užitno in recepciji vseskozi voljno organsko glasbeno slikanico, ki jo krasi edinstven artistični karakter. Popolno simbiontsko zmes povezama v odličnem izkoristku zlaganja te kratke jedrnatosti po principu »manj je več«prav najdaljša skladba albuma z naslovom Superbomber, ki ne zmore niti za hip dolgočasiti in prevzame zlasti z dramatičnim »crescendom« v zaključku.
Primerjave z Vladekom niso ravno na mestu, vendar pa je geografsko poreklo obeh glasbenikov tisto, kar ju v podajanju glasbene informacije gotovo na nek način povezuje. Zato bo ta album gotovo zanimiv tudi za vse tiste, ki ste privrženi liku in delu Vlada Kreslina. Kranjski The Tide so še ena takšna skupina, ki hodi v težko sledljivi črti eklektičnosti, ustvarja s sloganom estetike striktnega združevanja organskih kolažev in fascinira s posebnostjo. Tudi tisti, ki poznate The Tide, znate najti v »Club Deuce« mnogo razlogov za uživanje v poslušanju tega albuma. »Club Deuce« je globoko izpovedni album, senzitivno bogat, ki ne prenaša površnega poslušanja, nedvomno pa nagrajuje vse glasbene gurmane, ki iščete glasbo posebnega karakterja! "Club Deuce" je pristni znanilec skovanke "neodvisni rock"!
na vrh