Place Vendome je pravzaprav projekt, ki je pred več kot desetletjem nastal na podlagi sugestij vodilnih mož založbe Frontiers Records. Čeprav mu nihče ni pripisoval možnosti dolgoročnega preživetja oziroma obstanka, prejemamo plošče projekta po izdaji istoimenskega prvenca leta 2005 redno in sicer vsaka štiri leta. Tako je leta 2013 izšel tretji album »Thunder in the Distance«, natanko na enajsto obletnico delovanja RockLine pa smo prejeli tudi njegovega naslednika »Close to the Sun«.
Zgodba s predhodnikov se ne spreminja mnogo. V slogovnih in produkcijskih iztočnicah definitivno ne. Gre za hard rock, močno navdahnjen nad prvinami AOR glasbe osemdesetih. Za projektom stoji kopica neverjetno izkušenih mož, glavne komponistične vloge oziroma naloge okusne oblikovne estetike, ki jo mora doseči končni produkt, pa vleče v ozadju skupaj tihi kapitan Dennis Ward. To je ameriški glasbenik in producent z nemškim potnim listom, zadolžen tudi za produkcijo slehernega albuma projekta Place Vendome.
V zadnjih letih so vezi med Wardom in vokalistom Michaelom Kiskejem, možakarjem ki ga poznajo vsi metalci, saj je prepeval na klasičnih Helloween albumih, še zrasle, saj zadnja leta sodelujeta skupaj v zasedbi Unisonic. Jedro projekta zastopajo še naprej Wardov Pink Cream 69 kolega, kitarist Uwe Reitenauer, nekdanji bobnar nizozemskih progmetalcev Elegy Dirk Bruinberg ter izvrstni klaviaturist nemških progmetalcev Vanden Plas Günter Werno.
No, da »Close to the Sun« ne bi postal popolna kopija predhodnika »Thunder in the Distance«, so akterji podobe novega albuma ob podpori agentov založbe Frontiers Records (Alessandro Del Vecchio) povabili k sodelovanju kopico kitaristov. V vsaki izmed skladb tako slišimo različnega kitarskega gosta, ki prispeva svojo avtorsko solažo. To so, ob Reitenauerju, veliki asi in sicer: Gus G (Firewind, Ozzy Osbourne), Kai Hansen (Gamma Ray, Unisonic), Mandy Meyer (Krokus, Unisonic, ex-Gotthard, ex-Asia), Simone Mularoni (DGM), Magnus Karlsson (Primal Fear, Staebreaker) in Alfred Kofler (Pink Cream 69). Ta gostovanja so garant razgibanosti samih skladb. So pa nebistvenega značaja, saj na samo podobo glasbenega formatiranja skladb ne vplivajo, zato je »Close to the Sun« tipski Place Vendome album. Ta solerska slikovitost albuma pa je dovolj, da album in z njim projekt zadržuje veliko zanimivost za ljubitelje AOR revitalizma, odetega v hrupnejšo in bolj udarno produkcijo (»nemškega« porekla), kjer so kitarske fraze že kar pregovorno jasno porinjene naprej v zvočnem zidu .
Kiske ostaja v izjemni vokalni formi. Mož, ki bo v letošnjem letu napolnil 48 let, se lahko pohvali z izjemno vokalno ohranjenostjo. Ostaja eksploziven, prepoznaven in prepričljiv v prenosu moči iz srednjih v višje in najvišje lege. Njegov vokal se je glede na markantnost petja v osemdesetih na Helloween albumih, le malo spremenil, če sploh. Možakar še vedno razvija neverjetno muzikalično noto v vokalnih linijah ter brez težav suvereno dosega tudi ekstremno visoke vokalne lege. Se pa tudi Kiske poslužuje nekaterih novitet, kot je izrazito poudarjena linija nižjega vokalnega registra v kitici skladbe Welcome to the Edge, ki jo potem potegne navzgor izvrstno zapakiran refrenski napev. Ward in ekipa so tako izkušeni in prekaljeni, da si aranžerskih spodrsljajev ne znajo in ne zmorejo privoščiti. Tudi v trenutkih, ki v žanru, kot mu je zapisan projekt, najbolj dolgočasijo, (govorim o tistih vselej obvezno prisotnih baladah kakršna je denimo Strong), uspejo razvijati dovolj zanimivost. To skladbo denimo potegne z dna izvrstna kitarska solaža Michaela Kleina.
Torej? Novi album je tisto, kar so si ljubitelji projekta, pa tudi privrženci melodičnega hard rock revitalizma z ostro poudarjeno riffovsko pričesko ter konkretno podporo zavese sintetizatorjev, lahko le želeli. Glasbeniki projekta pa so s svojimi bogatimi izkušnjami dostavili nov sveženj izvrstnih idej, ki zagotavljajo visoko kakovost izdelka od njegove otvoritve z naslovno skladbo pa vse do konca, ko album sklene zaključna »Distant Skies«.
Place Vendome - Light Before the Dark:
na vrh