'Fragile' (1972) je dal trdno ustvarjalno osnovo Yes, ki so tako vstopili v svoje najbolj plodno obdobje ustvarjanja. Na tej osnovi so Yes gradili naprej. Močnejši in samozavestnejši kot kdajkoli, so se odločili za svojo prvo resno epsko pesnitev. Naslovno pesem namreč, ki je zgrajena iz štirih delov. Lahko da me boste imeli za malo (ali precej) norega, vendar obstajajo plošče, ki se jim analitično predalčkanje nikakor ne poda. Hja, očitno mi ni pomoči, kajti zadnje čase mi na Yes totalno preveč dogaja. In "Close to the Edge" je ena takšnih plošč pri kateri je ta recenzija dotična kombinacija prisebne logike (poezija, glasba skozi čustva in um) in nezavednega (odklop bi rekel Veselko). Seveda vzhodnjaška filozofija ni fundament na katerem bi gradili življenje na zahodu, pa vseeno, posredovane misli v kombinaciji z izrednimi "yeskompozicijami" so izjemne. Dokler teh misli ne zlorabiš, ali postaneš njih suženj, štima popolnoma vse.
Prvi del naslovnega epa je The Solid Time Of Change. Ptičje žvrgolenje, jazzerski uvodni del (poznate Mahavishnu Orchestra, a še vedno daleč od tega), intenziteta narašča iz trenutka v trenutek, Yes razvijejo peklensko hitrost. Če ostali vidijo obzorje, vidijo Yes še dlje, saj gledajo vedno preko njega. To so Yes! Vrhunec divjega improvizatorskega zvijanja se zlije v zaključni 'crescendo'! Bum!!! Atmosfera preskoči, odpre se popolnoma nov svet! Sedaj se pozibavamo s Con-Tiki-jem prvih naseljencev Peruja na valovih večne modrine oceana. Udari električni sitar, vstopi angelski Jonov vokal, odpre se nebo. Zunaj smo! Blizu namena, le malo še, za bližnji vogal stopim pogledat, kje hudiča je namen? Zakaj sem tu? Tu smo, tu je logika in čas. Je materija kateri skušamo, kot stekli psi, skočiti za vrat in jo razkrinkati. Mar ni vse iluzija, mar je vredno sploh izgubljati čas z iskanjem zakaj-ev in zato-jev? Miselno in posledično vibracijsko smo ujeti v Total Mass Retain (drugi del). Seasons Of Man (četrti del) razkriva konstantni fokus slehernega posameznika, ki hlepi po absolutnem finalnem triumfu popolnega nadzora nad vso materijo, ki ga obdaja. A paradoksalno je ravno to, da nadzor oddaljuje človeka od njegovega namena. Veliki finale več kot 18 minutnega epa, obsije polna svetloba. Če gremo naprej skozi verze mož končno svobodno pogleduje z vrha gore v dolino ter opazuje nemoč njene trdne forme, ki se samogenerira skozi 'mind drive' živeti življenje v preteklosti. Tam spodaj častijo mrtve, jih objokujejo, dolžijo drug drugega za nekaj kar se je zgodilo, sledijo načelu 'zob za zob', krvavi državni praporji se vijejo in vijejo. Naj hodijo mimo namena, čisto blizu so že, samo še malo, a vseeno tako daleč. Zaključni verzi Seasons Of Man pričajo o spoznanju ljubezni nad vsem. Poslednji krog tistega, ki je spoznal svoj namen, je izpolnjen.
Druga pesem And You And I je pravzaprav pesem praznovanja. V to vas bo popeljal vživet in čuten vokal Jona Andersona, ki skozi nevsiljivo prepletanje nežne palete barvnih kolažev Yes zvoka, daje pesmi poseben pečat. Siberian Khatru. Pravi rokerski štiklc, vsebuje malo tega, malo onega, zgrajen popolnoma svojsko, udaren a hkrati umetelno okrašen z vsemi nepogrešljivimi Yes sestavinami. Od hendriksovskega uvoda (kajne Steve?), do njegove steel pedal kitare, Wakemanovega baročnega čembala ter konstantne radoživosti fleksibilne ritem linije, ki se ne sprašuje prav nič v naprej, pač pa striktno uživa dani trenutek v katerem se nahaja. Kakšna kemija!
'Close To The Edge' seva izreden intelekt skupine. Intelekt? Hudiča, saj sem ravnokar rekel, da Yes mnogo ne razmišljajo, ko ustvarjajo? So le iskreni medij. No pa recimo takole. Formula čim manj razmišljaj in bodi spontan je pri Yes delovala nezmotljivo! Ko noge poženejo korenine in se roke dotaknejo sonca. Absolutna dominanca brezmejne spontanosti in s tem svobode glasbenega ustvarjanja je prava vozovnica v edinstveni svet imenovan 'Yessvet'!
na vrh