Moore, Gary: Close As You Get

 Najnovejši Moorov prispevek blues rocku je izredno mlačen dosežek, oziroma če že hočete skorajda prava farsa. Stari irski hitroprsti maestro se v letu 2007 vrača s še enim sila povprečnim izdelkom, sicer polnim osupljive kitarske igre, ki pa nikakor ne uspe zaceliti ran nastalih zaradi preveč brezosebnega in na trenutke precej dologočasnega ponavljanja že stokrat slišanih fraz. Da bi dvomili v kitaristove sposobnosti izražanja sploh ni govora. Ob Close As You Get se pač kot pravilna ponovno izkaže trditev, da Mooru vse od triumfa Still Got The Blues ni uspelo ustvariti posebne omembe vrednega blues dokumenta, ki bi poleg Garyevega izrednega talenta, uspela ujeti še tisto magičnost, čarobno energijo, ob kateri se je izoblikovala osebnostna podoba Oh, Pretty Woman, Walking By Myself in ostalih njima sorodnih Garyevih bluesovskih draguljev.

Da se ne bomo slučajno narobe razumeli. Close As You Get je v vseh pogledih solidno umetniško delo. Gre samo za to, da bi od glasbenika Moorovega kova vendarle pričakovali več. Namesto ne ravno prepričljivih priredb starih bluesovskih klasik, ki se v družbi povprečnih avtorskih zamisli na koncu izkažejo celo kot najmočnejši momenti albuma, bi nas gospod vendarle lahko razveselil s kakšnim prepričljivejšim prikazom svojih glasbenih sposobnosti. Na žalost se tako vedno bolj pribljižujemo ugotovitvi, da gospodu Mooru s prehitrim minevanjem let, dobre ideje vse bolj bežijo. Na to neprijetno dejstvo nas takoj v uvodu albuma nesramno spomni If The Devil Made Whiskey, močno obtežena blues rockovska "himna", ki pa, predvsem zaradi očitno posiljenega Garyevega "bad ass" vokala, deluje vse prej kot veličastno. Gary pač ni Katon ali Vaughan. Skozi svojo zelo uspešno glasbeno kariero si je izoblikoval prepoznavno glasbeno podobo, ki je v drugi polovici osemdesetih in na začetku devetdesetih navduševala s svojim prefinjenim občutkom za milino in eleganco. Zato se njegovo tukajšnje ustvarjanje neiskrenega jankijevskega imidža zdi še toliko bolj nerazumljivo.

Stvari se vrnejo v ustaljene tire z razpoložensko Trouble At Home, v kateri boste starejši Moorovi ljubitelji brez problema hitro prepoznali As The Years Go Passing By. Skladba je lep prikaz neverjetne kitaristove čutnosti, ki vas tudi tokrat sigurno ne bo prepustila ravnodušnosti. Podobno vzdušje ustvarjata melanholična Evenin' ter še ena tipično Moorovsko jokajoča Nowhere Fast, na koncu katere boste sigurno potrebni poštenega suvanja v rit. Na žalost tega zdravila s povsem brezizrazno zastavljeno Thirty Days Chucka Berrya ne boste deležni. Še dobro da neposredno za njo hitro nastopi Hard Times, katere zanimiv dialog kitare in ustne harmonike bo brez dvoma zadovoljil vse Huey Lewis oboževalce. Vsekakor Garyu, namesto posiljenega avtoportretnega retuširanja, prej koristi brskanje po zakladih preteklosti. Svojih seveda in ne Mayallovih! Njegova Have You Heard se sicer izkaže za dokaj zanimivo interpretacijo legendarne Johnove in Claptonove stvaritve, a v nosilnosti svojega emocionalnega naboja vseeno obtiči daleč stran od učinka izvirnika. Bolje jo odneseta Williamsovi Eyesight To The Blind in Chekin' Up On My Baby, slednja spet močno zgledovana po zapuščini velikega Johna Mayalla, ki je Garyu očitno zelo pri srcu. Zanimivo, da se Moore ob vseh teh priredbah tokrat nikoli ne obrača na svojega največjega vzornika Alberta Kinga. Namesto njega vas bodo v akustični Sundown po ušesih "božali" zlohotni aranžmaji, ki prej kot na Kinga ali Moora, močno spominjajo na nepozabni slide Elmore Jamesa, medtem ko vas bo predrznost vokala mimogrede opozorila še na retoriko Roberta Johnsona. Skladba sigurno predstavlja največje presenečenje albuma, saj tako rapoloženega Moora ne vidimo ravno pogosto. Očitno se je gospod pri svojih ne ravno rosnih 55tih letih ponovno odločil za radikalnejšo glasbeno preobrazbo, ki mu je na začetku devetdesetih let prinesla mednarodni sloves enega največjih blues rokerskih ustvarjalcev. Resnično upam, da temu ni tako. Če pa že je, bo Gary Moore v prihodnje sigurno še večkrat glavna tematika raznih vročih debat.