Kanadske progresivnorockovske ikone Rush se, kljub temu da so se njihovi najlepši ustvarjalni časi končali tam nekje s koncem osemdesetih, zlepa ne pustijo ugnati 'v kozji rog' in v zadnjem obdobju skorajda vsako leto presenetijo s kakšno novo izdajo, ki praviloma navduši vse zveste pristaše. Med njimi je zagotovo izvrstni studijski album »Clockwork Angels« (2012), kateri je prav gotovo pošteno zamajal utvare vseh tistih, ki so bili prepričani, da Rush na stara leta preprosto ne zmorejo več ustvariti mojstrovine na ravni prej omenjenih 'zlatih časov'. »Clockwork Angels«, njihov najboljši dosežek po koncu osemdesetih, se je izkazal za izjemen uspeh na več ravneh in Rush so se odločili, da bodo novi album izdatno promovirali z obsežno turnejo na kateri jih bo spremljal tudi godalni orkester. Z njim v ozadju so, poleg nekaterih dolgoletnih klasik, izvajali tudi celoten »Clockwork Angels«; končna rezultata sta »Clockwork Angels Tour« dvojni CD in dvojni DVD na katerem se nahaja posnetek z nastopa v ameriškem Dallasu.
»Clockwork Angels Tour« je torej dvojni koncertni album, logični produkt istoimenske koncertne turneje v režiji legendarnega, nerazdružljivega tria, katerega tudi po skoraj štirih desetletjih še vedno tvorijo pevec/basist/občasni klaviaturist Geddy Lee, kitarist Alex Lifeson in bobnar Neil Peart za katere se zdi, kot da bi iz leta v leto postajali še večji prijatelji kot so bili doslej, poleg tega pa so dandanes ena redkih prog starost, kateri so poleg vrhunskih inštrumentalnih spretnosti ohranili tudi odličen smisel za humor, kar je seveda veliko bolj razvidno na DVD verziji tega koncertnega posnetka.
Kombinacija rock banda in orkestra je bila v preteklost izvedena že ničkolikokrat, vendar so se Rush za tovrstni simfonični podvig odločili prvič, zato je še posebno zanimivo slišati, kako nekateri stari, posebej izbrani favoriti zvenijo z orkestralnimi aranžmaji ter kakšna bo nova, poglobljeno simfonična obleka vseh »Clockwork Angels« kompozicij. Prvi disk, kjer se trio, pred prihodom orkestra, pozabava s številnimi dolgoletnimi favoriti, večinoma iz osemdesetih, je že kar se samega nabora izvedb tiče pravcata poslastica za dolgoletne privržence. »Subdivisions« predstavlja naravnost sanjski otvoritveni izbor, čeprav se že kmalu pokaže tudi največja hiba celotnega koncertnega posnetka; Geddyev vokal. Tega je zob časa, kljub dolgoletnemu uspešnemu kljubovanju kar dobro obdelal, zato določenih vokalnih linij preprosto ne more odpeti več na nekdanji ravni, kar se najbolj nazorno sliši na »Big Money«, kjer izpade že skorajda kot parodija samega sebe in se ga na trenutke, ko se mu zatrese glas, že komajda razume.
To pa je tudi edina večja graja tega posnetka, saj po drugi strani Rush ostajajo fantastični inštrumentalisti in so na stare leta kvečjemu samo še oplemenitili svoj koncertni zvok, tako da bodo ljubitelji skupine brez problemov uživali ob poslušanju nekaterih standardov, katere trio v živo ni igral že vrsto let kot so denimo »Force Ten«, »Grand Designs«, »The Body Electric«, »Territories« in »The Analog Kid«. Lepo je slišati, da Rush (vnovič) čislajo albuma »Signals« (1982) in »Power Windows (1985) na katera prog puristi velikokrat gledajo zviška in sta tudi zato prevečkrat prezrta. Žilica za humor se pokaže že takoj, ko Geddy napove, da bodo v tem večeru igrali šest milijonov skladb, kar se sicer ne uresniči, vendar je dolžina posnetka dovolj dolga, da bo potešila tudi največjega Rush fanatika.
Eno lepših presenečenj predstavlja tudi izvedba klasike »Bravado« s prav tako nekoliko spregledanega albuma »Roll The Bones« (1991), ki je bil v tem večeru, poleg »Dreamline«, prav tako z omenjenega studijskega dosežka, edini predstavnik iz 'težavnih' devetdesetih. »Where's My Thing/Here It Is!« je Peartova solo točka med katero eden najboljših bobnarjev vseh časov demonstrira zakaj bi si moral vsak nadobudni, mladi bobnar vsaj enkrat ogledati njegov nastop od blizu. Prvi disk se zaključi z odlično izvedbo skladbe »Far Cry«, singla in reprezentativne skladbe s predhodnega albuma »Snakes & Arrows« (2007) na katerega je po izidu »Clockwork Angels« resnici na ljubo kar nekaj privržencev že skorajda pozabilo, pa čeprav je šlo za na moč kakovosten dosežek. Geddy in njegova dva pajdaša se poslovijo z besedami, da morajo na kratek odmor, ker so stari dva tisoč let, kar je seveda predstavljalo krajšo pavzo med prvim in drugim delom koncerta.
Drugi disk vsebuje vrhunec celotnega nastopa, saj vsebuje celotno koncertno izvedbo albuma »Clockwork Angels« v sodelovanju z orkestrom. Geddyeve vokalne težave se vnovič slišijo na otvoritvenem »Caravan«, še posebno v trenutkih, ko poskuša dosegati višje linije, ko ga parkrat skorajda 'zmanjka', vendar to na srečo še vedno ni tako kritično, da bi pokvarilo uživanje ob briljantnih orkestralnih različicah »Clockwork Angels« standardov. Njegovo igranje bas linij je ves čas fantastično, medtem ko Alex Lifeson 'praši gate' s svojimi kompleksnimi kitarskimi pasažami in Peart obdeluje svojo bobnarsko postavitev z osupljivo dinamičnostjo in preciznostjo.
Enega boljših trenutkov koncerta predstavlja izvedba fantastične skladbe »The Wreckers«, ki vsebuje enega najboljših refrenov v celotni Rush povesti, ko se Geddyu nekako posreči, da svoj pešajoči vokal nekako usposobi na zaželeno raven. »Headlong Flight« vsebuje Peartovo dih jemajočo bobnarsko improvizacijo, medtem ko epski »The Garden« od vseh »Clockwork Angels« skladb izpade ob godalni spremljavi najbolj prepričljivo, kar ni presenečenje, saj je tudi originalna verzija vsebovala izrazito simfonično podobo.
Orkester ostane s triom tudi v tretjem delu nastopa, ki se odpre s tretjim diskom oziroma »Roll The Bones« skladbo »Dreamline«, katero je vselej v užitek slišati na Rush koncertnem repertoarju. Mimogrede se z izvedbo klasike »Red Sector A« spomnijo še na album »Grace Under Pressure« (1983), medtem ko bi se Rush manijaki gotovo čutili prevarane, če ne bi njihovi ljubljenci v tem večeru izvedli vsaj dve »Moving Pictures« (1981) mojstrovini, »YYZ« in »Tom Sawyer« ter vsaj en »Permanent Waves« (1980) zimzelen, »Spirit Of Radio«. Rush se na veselje vseh progresivnorockovskih častilcev med njihovimi ljubitelji odločijo za veliki finale v dodatku izvesti svojo znamenito epsko suito »2112«, ki je hkrati tudi edini predstavnik iz sedemdesetih. Geddyeve vokalne težave so tu, ob trenutkih, ko mora povzdignit svoj glas, še bolj nazorne, pa vendar ne pretirano moteče, da bi skvarile dobro verzijo ene izmed njihovih najbolj priljubljenih klasik.
Na tretjem disku se nahaja še nekaj bonus dobrot, kot je recimo zabavna verzija skladbe »Limelight«, katero so Rush odigrali med preverjanjem zvoka, da o skorajda pozabljenih »Power Windows« poslasticah »Middletown Dreams« in »Manhattan Project«, kateri sta odigrani s posebno pozornostjo, niti ne govorimo. Veliko pozitivno presenečenje predstavlja tudi izvedba skladbe »The Pass« s prav tako velikokrat prezrtega albuma »Presto« (1989).
Skoraj štiri ure pedantnih in vživetih izvedb nekaterih najboljših dosežkov dosedanje Rush kariere, vključno z godalno obdelavo celotnega »Clockwork Angels«, bi moralo dodobra potešiti vse častilce kanadskih progrockovskih šampionov. Večina izmed teh bo Geddyu znala oprostiti vokalne težave, glede katerih pa bo vseeno treba čimprej nekaj ukreniti, da bo še naprej na kolikor toliko spodobni ravni lahko pel pretekle zimzelene. »Clockwork Angels Tour« je tudi idealna nagrada za vse privržence, ki so Rush podprli z obiskom koncerta med istoimensko turnejo, ki je bila (vnovič) ena najbolj nepozabnih v njihovi karieri.
na vrh