Legendarni kanadski trio Rush se je vrnil s svojim devetnajstim studijskim albumom z naslovom »Clockwork Angels«. Že pred prvim poslušanjem njihovega najnovejšega dosežka je bilo slutiti, da so tokrat po zaporedju dveh sicer na moč kvalitetnih studijskih izdelkov, katerima je vendarle manjkalo nekaj pomembnih fines do briljantnosti, pripravili nekaj zares izjemnega pa čeprav med poslušanjem predhodno izdanih skladb »Caravan« in BU2B« tega še ni bilo moč slutiti. Novica o novem albumu teh art rockovskih imenitnežev iz Toronta se je pojavila že kmalu po izidu odličnega predhodnika »Snakes & Arrows« (2007) tako, da je bilo napeto pričakovanje pred njegovim izidom med legijami zvestih privržencev v teh petih letih resnično mrzlično, a se je še kako splačalo potrpeti, saj so se Rush vrnili s svojim najboljšim studijskim dosežkom od konca osemdesetih ali vsaj tam nekje od albuma »Roll the Bones« (1991), kar je pri zavidljivem številu let vseh treh članov naravnost fascinantno. Geddy, Alex in Neil so na »Clockwork Angels« vnovič združili moči s priznanim producentom Nickom Raskulineczom s katerim so sodelovali že na »Snakes & Arrows«. Nekako v nasprotju s pričakovanji, ko je večina privržencev po tihem pričakovala precej bolj grob, kompakten in večinoma udarno usmerjen izdelek, pa se najnovejši Rush tako produkcijsko kot slogovno na vsesplošno olajšanje in navdušenje pomembno razlikuje glede na predhodnika in to na najboljši možni pozitivni način.
»Clockwork Angels« je konceptualen album, kar je trio oznanil že dolgo pred njegovim izidom. Posamezna dela pripovedujejo o velikih svetovnih potovanjih mladega človeka, ki se je odločil kljubovati vsem preprekam in slediti svojim sanjam. Dogajanje je postavljeno v izmišljen svet, podoben našemu. Med razburkanim potovanjem po različnih pokrajinah v katerih sreča pirate, anarhiste, izgubljena mesta ter se znajde sredi karnevala, je ves čas ujet med kaosom in redom. Med potovanjem sreča skrivnostnega Urarja, ki ima sposobnost nadzora nad časom in kateri ga postavi pred številne filozofske preizkušnje. Na koncu se protagonist po številnih razočaranjih in težkih življenjskih preizkušnjah odločiti ustaliti na priljubljenem mestu ter vzgojiti vrt, kar simbolizira, da je naposled 'našel samega sebe'. Naslovnica albuma vsebuje uro z alkimističnimi simboli namesto številk. Neilova besedila so kot ponavadi globoka, inteligentna, duhovita in sociološko pronicljiva, medtem ko se je pri grajenju koncepta deloma navdihoval pri Voltairovem Kandidu.
Rush so že pred izidom napovedovali, da bodo nadaljevali tršo usmeritev prejšnjih dveh albumov o čemer je dala slutiti zgodnja verzija uvodnega dosežka »Caravan«, ki pa v končni obliki in ob družbi ostalih del na »Clockwork Angels« vendarle zveni precej drugače, lahko bi se reklo dosti bolj ambientalno privlačno kot v zgodnji, koncertni različici. »Caravan« se nanaša na začetek mladeničevega potovanja iz skromnega vaškega okolja v 'širni svet' in je izšel tudi kot prvi single z albuma. Geddyevo zaščitno petje, katero se stara kot dobro vino, spremlja karakteristična Alexova udarna kitarska fraza in Neilovi masivni, ob pravih časovnih intervalih razdelani, bobnarski prehodi, vse skupaj pa, presenetljivo, oblivajo subtilni simfonični aranžmaji kakršnih pri Rush ni bilo slišati že od začetka devetdesetih. Skladba kot celota zveni izrazito kompaktno in udarno, a hkrati tudi presneto sofisticirano k čimer je veliko pripomogla fenomenalna produkcija v skupni režiji jeklene trojice in gospoda Raskulinecza. Dejstvo, da se album šibi pod težo sofisticiranih orkestralnih aranžmajev (ti sicer večinoma ostajajo v ozadju) kot že dolgo ne, je podatek, ki bo razveselil vse tiste privržence, ki že od konca osemdesetih pogrešajo večjo vsebnost klaviatur v Rush zvočnem izrazoslovju.
»BU2B«, še en imeniten večplasten dosežek, vsebuje akustično-zasanjan uvod dokler se s pomočjo skorajda brutalne Alexove kitarske fraze ne prevesi v 'vročo' sekcijo, podmazano na Neilovem vihravemu bobnarskem tempu v katerem je moč istočasno zaznati brezkompromisnost in subtilnost. Geddy medtem s svojimi melodičnimi bas linijami in razkačenim pevskim izlivom zavzeto, kot vedno, skrbi za stopnjevanje melodramatičnega vzdušja. Tu se besedilo dotakne mladeničevega dolgočasnega in predvidljivega otroštva nad katerim je bdel skrivnostni mestni vladar Urar, nekakšen veliki brat tega izmišljenega sveta. Mladenič se v mladostniškem idealizmu temu seveda odloči upreti tako da pobegne in se odpravi na dolgo potovanje v daljne dežele. Pred tem pa se odloči obiskati glavno mesto, kjer si ogleda orjaško katedralo v kateri vladajo t.i. varuhi časa nad katerimi poveljuje Urar.
Naslovna skladba, prava art rockovska poslastica, je eden najbolj zanimivih Rush dosežkov v zadnjih letih. »Clockwork Angels« je namreč epski, super-kompleksni ambientalni vrtiljak, ki se odpre z dramatično, disonantno vokalizacijo in nabrušenim delom Neilovih činel na kar po kompleksnem ritmičnem uvodu popolnoma nepričakovano preide v izrazito eteričen, nesramno nalezljiv motiv. To stanje kmalu prekinejo energične kitarske pasaže in mogočni prehodi na bobnih. Ambientalni vrhunec nastopi v hipnotičnem refrenu skozi katerega se na čudovit način v ozadju pretakajo eterične multi-harmonije. Inteligentno in duhovito razdelana kitarska solaža mojstra Lifesona še začini mogočno vzdušje, medtem ko Geddy med drugim eksperimentira tudi z vokoderjem. Besedilo opisuje mladeničevo fasciniranost nad velikim mestnim trgom, posvečenim antičnemu bogu časa Kronosu in nad mogočno katedralo.
»The Anarchist« je nekoliko trša stvaritev, katera ima v ospredju udarno, popolnoma unikatno kitarsko frazo in nagruvano bas linijo. Sprememba ambientalnih motivov in časovnih prehodov je vnovič izjemno bogata, hkrati pa nenehno menjavanje ritmičnih fines poslušalca v trenutku popelje na nepozabno potovanje. Geddya tu pri vokalni interpretaciji vnovič 'razmetava' po dolgem in počez, kot da bi bil vsaj za dve desetletji mlajši. Jasno je, da je legendarni pevec/basist ob vzdrževanju svoje na kilometre prepoznavne barve glasu nekoliko spremenil pristop pri pevski tehniki, kar mu pri njegovi starosti omogoča lažje doseganje višjih delnic. Slojeviti orkestralni aranžmaji pa medtem vnovič poskrbijo za izdatno ambientalno globino, kar se odlično združi z besedilom, kjer mladenič med pohajkovanjem po mestu naleti na enigmatičnega krošnjarja in zatem še na anarhista. »Carnies« v uvodu vsebuje razigrane zvoke karnevalskega dogajanja, dokler vse skupaj ne prekine brutalni kitarski rif. Geddy ob temperamentnem ubiranju polnomastnih bas kitarskih linij vnovič zveni neutolažljivo pri pripovedovanju epskega dogajanja, ko se mladenič sreča z anarhistom in med množico ljudi komajda ubeži bombnemu napadu.
Lepa pol-akustična balada »Halo Effect« pripoveduje o mladeničevi zaljubljenosti v lepo akrobatko in velikemu razočaranju, ki sledi po razpadu njune zveze, katera je že na začetku obsojena na propad. Pri tem krivi sebe in svojo projekcijo idealne ženske, katero je na vsak način želel vsiliti razočarani akrobatki. Hipnotična melodija se popolnoma zliva z dvigujočim ambientom, ki je v ostrem kontrastu z Geddyevim melanholičnim vokalom. »Seven Cities Of Gold«, kateri se odpre z rožljajoči bas linijo, se nanaša na mladeničevo potovanje z ladjo Pozejdon čez ocean, da bi sredi puščave odkril skrivnostna, mistična 'zlata mesta' v katerih se nahaja polno dragocenih, alkimističnih kovin s pomočjo katerih bi dosegel večjo veljavo v svojem svetu. Temperamentna in neukročena kitarska fraza je zlita z masivnimi bobnarskimi prehodi in bas kitarskim 'vibriranjem', medtem ko je refren izrazito melodramatičen.
Multi-kompleksni ep »The Wreckers«, tretji single z albuma, kjer mladega popotnika, potem ko se razočaran po negativni puščavski izkušnji z ladjo vnovič odpravi na morje, napadejo pirati, je eden najboljših dosežkov na albumu, ki se kar šibi pod težo veličastnih orkestralnih aranžmajev v ozadju. Neuklonljivi trio počasi gradi dramatično vzdušje, katero doseže vrhunec v veličastnem in izrazito melodičnem refrenu skozi katerega se pretakajo mogočne, s simfoniko zaznamovane multi-harmonije. Tako eterično intenzivnega ambienta pri Rush ni bilo mogoče zaznati vse od časov, ko so v studiu začeli polagoma opuščati rabo sintetizatorjev.
Udarni »Headlong Flight«, drugi single z albuma, predstavlja pomemben konceptualen trenutek, ko se ne več tako mladi popotnik ozre nazaj na vse svoje dotedanje pustolovščine in ugotovi, da kljub številnih razočaranjih ne bi ničesar spremenil, če bi se lahko vrnil nazaj v preteklost. Tudi tokrat gre za zanimivo, kar se da kompleksno stvaritev s temperamentnimi bas linijami, neusmiljenimi bobnarskimi krošeji in duhovitimi kitarskimi frazami za katere se večkrat zdi kot, da bi jih gospod Lifeson izpod prstov ustvarjal z neverjetno lahkoto. V drugem delu kompozicije zavlada pravcati trdo rockerski stampedo z brezkompromisnim udrihanjem bobnarske postavitve in prebrisano ponudbo kitarskih vragolij. Vzdušje variira med mračnim in optimističnim, medtem ko Geddy pri vokalni interpretaciji doseže nekaj spoštljivo visokih linij.
»BU2B2« je kratka ambientalna uvertura, kjer se v besedilu osrednji lik koncepta odpove vsem mladostniškim iluzijam z izjemo vere v ljubezen, a je tudi pri ohranjanju slednje vse bolj skeptičen, saj je ta del njegove vzgoje in ne izhaja iz srca. Napeto vzdušje se konča z nastopom izvrstnega »Wish Them Well« na katerem Rush vnovič demonstrirajo svojo izjemno sposobnost združevanja brezkompromisne udarnosti in subtilnosti ob kateri znova nastane izjemno intenzivno vzdušje z vrhuncem v melodičnem refrenu. V besedilu je glavni lik po številnih razočaranjih in koncu pustolovščin, ki so mu prinesle večinoma samo tegobe, moralno in čustveno popolnoma na dnu, vendar se noče predati cinizmu, zato se odloči, da bo vso emocionalno navlako in napačna, negativna prepričanja preprosto odvrgel s sebe.
Najboljši dosežek »Clockwork Angels« pa se nahaja čisto na koncu v podobi veličastnega progresivno rockovskega epa »The Garden«, ki je obenem celo ena najbolj ambicioznih stvaritev njihove dolge in veličastne kariere, kar je še toliko bolj osupljivo. Tu zavlada popolno kraljestvo prefinjenih orkestralnih aranžmajev, ki končno stopijo v ospredje, medtem ko po njih plove hipnotična melodija na akustični kitari. Ambientalni kontrasti sredi orkestralnega valovanja so izjemno lepi in dvigujoči ter se odlično vežejo na zaključek koncepta, ko glavni lik naposled odkrije 'samega sebe' ter se ustali v končni vlogi skromnega vrtnarja, kar nekoliko spominja na zaključek legendarne Voltairove satire na optimizem z naslovom Kandid. Seveda ne manjka tudi gastronomska kitarska solaža, ki še poveča ambientalno intenzivnost svečanih in dvigujočih aranžmajev, medtem ko Geddyev vokal že dolgo ni zvenel tako prepričljivo kar se tiče podoživetega posredovanja višjih emocij.
»Clockwork Angels« je nova Rush mojstrovina na kakršno smo morali čakati več kot dvajset let in trenutno glavni pretendent za najboljši progresivno rockovski album leta 2012. Z vsemi možnimi žavbami podmazana nerazdružljiva trojica je ustvarila briljanten konceptualen album, ki se je z zlatimi črkami zapisal v anale najboljših Rush dosežkov sploh in tako dokazala, da je tudi pri njihovi starosti še vedno moč premikati mejnike pri združevanju aranžerske, skladateljske, inštrumentalne in produkcijske perfekcije. Svečano praznovanje za vse zveste privržence kanadskih glasbenih legend se lahko začne!
na vrh