Spremljati evolucijo in razvoj zasedbe vse od njenih začetkov ni vedno mogoč privilegij, ko pa je to mogoče, je užitek ob opazovanju napredka neke skupine, vsaj za pisca te recenzije, toliko večji. Pet let je trajalo, da so izvenzemeljski nadvladarji odstrli tančico z novega izdelka domače thrash zasedbe Eruption, ki se torej po petih letih, kolikor je minilo od izdaje albuma Tenses Collide, vrača z novo studijsko ploščo, zlovešče naslovljeno Cloaks of Oblivion.
Tenses Collide je predstavljal znatni napredek v primerjavi s prvencem Lifeless Paradise. Le- ta je bil namreč relativno preprosta, v okvirih žanra osnovana thrash plošča, medtem ko je njen naslednik s kompleksnejšimi aranžmaji in precej bolj tehničnim pristopom kazal na velik in pogumen korak izza trdnih opornih zidov thrash metala. Veseli me, da je bend pri poti, ki jo je začrtal s Tenses Collide vztrajal, saj je Cloaks of Oblivion njegovo logično, a hkrati drznejše in še pestrejše nadaljevanje. Kompozicije so to pot še bolj kompleksne, celotna zvočna podoba albuma pa na sploh zveni precej epsko, k čemur pridoda mračna in zlovešča tematika zf teorij zarote v stilu Ancient Aliens.
Temu primerna je atmosfera albuma, ki ni zgrajena zgolj na tipični, visoki hitrosti thrash metala, temveč je glavnina plošče kvečjemu srednje hitra, kar morda ne bo všeč hitrosti thrasha vajenemu ušesu. Izbruhov hitrosti je kljub temu še vedno več kot dovolj le, da je celota mnogo bolj premišljena, nekoliko bolj odprte kompozicije in v povprečju daljši komadi kot poprej pa omogočajo, da vsak izmed članov benda zablesti na svojem področju. Čeprav so komadi tokrat daljši kot na predhodnikih, saj se v povprečju ustavijo pri skoraj šestih minutah, pa kvaliteta močno prednjači pred kvantiteto, saj jih odlikujejo tehnično izpiljene predstave, izvrstni in razdelani verzi ter močni refreni. Slednji so v komade izvrstno vdelani, saj iz celote ne štrlijo pretirano, temveč so z njo asimilirani tako, kot da bi jih obiskali Borgi.
Cloaks of Oblivion prinaša tudi precej novosti in svežine, predvsem zavoljo že omenjenih vrhunskih predstav posameznih članov. Atmosfero komadov mestoma tako spretno gradijo akustični interludiji, hudičeva rifaža kitarskega dvojca Čuk/Kamenšek, za thrash netipične solaže (pri tem prednjači Reborn Into Demise), čudovito rožljanje Nikinega basa, ki ves čas skrbi za debelo in trdno podlago ter pestro in razgibano Ivanovo bobnanje, ki zablesti v delih kot je blast beat v The Yearning (podložen pod jebeno epsko solažo). Spretno se Eruption lotijo tudi nadaljevanja zgodbe Enter the Hive s predhodnika – tokrat v Drones vsi postanemo le celica večjega organizma brez možnosti individualnega (samo)zavedanja; človeške čebele torej. Izjemna je to pot tudi vokalna predstava, saj se je Klemen iz običajnega thrash kričača prelevil v vrhunskega vokalista, kar še najbolje dokaže fenomenalna This Barren Existence, ki jo ukrade Klemen z vokalno predstavo naraščajoče intenzitete, ki se kocine dvigajoče konča kot izbruh vulkana. Tako hote ali nehote spomni predvsem na vokalno prezenco Warrela Danea v času zgodnjih Sanctuary ali Russa Andersona iz Forbidden ere Twisted Into Form.
Pri Cloaks of Oblivion nadvse razveseljuje tudi dejstvo, da proti koncu ne izgublja sape in zaleta, prej obratno, saj se zdi, da so Eruption najmočnejši material rezervirali za sam konec, predvsem The Yearning, This Barren Existence, »nadaljevanje« Celestial God Seven Archons ter sedem minutni ep The Prophet. Cloaks of Oblivion brez dvoma predstavlja najmočnejši trenutek Eruption do sedaj in mimo zleti kot Kessel Run v dvanajstih parsecih. Kdor v thrashu išče le hitrost in brutalnost s Cloaks of Oblivion morda ne bo v celoti zadovoljen, kdor pa išče »thinking man's thrash« pa si bo novi album zavrtel zelo, zelo pogosto.
na vrh