Periphery so zadnja leta v metal sceni postali nekakšen kamen spotike. Imajo zagovornike, a imajo tudi sovražnike. Slednji jim namreč očitajo, da so na podlagi variacije enega riffa osnovali celoten žanr djent, katerega so seveda popularizirali. Kljub mnogim kritikam je treba priznati, da so Periphery zelo kreativna skupina, pri katerih ideje kar mrgolijo. Praktično vsako leto presenetijo z nečim novim.
Skupina trenutno sicer snema svoj tretji celovečerni album z naslovom Juggernaut, ki bi moral biti izdan že letos, a glede na vse turneje, ki jih skupina opravlja, preprosto ni bilo časa za album. Poleg tega pa Periphery ne delajo albumov po hitrem postopku, temveč si za samo produkcijo vzamejo ogromno časa. A za tiste neučakane je skupina v začetku leta presenetila z EP-jem Clear, ki ponuja sedem novih skladb. Prvo inštrumentalno skladbo Overture so spisali vsi člani skupaj, vse preostale skladbe pa vsak član eno posebej. S tem je skupina tudi želela pokazati svoj način dela, kakšen stil ima vsak član in kakšen zvok daje v ospredje.
Po Overture se Clear nadaljuje s skladbo The Summer Jam, ki jo je spisal kitarist Jake Bowen. Sama skladba pravzaprav ni nič posebnega, deluje kot nekakšen b-side ustvarjalnega procesa prejšnjih dveh albumov. Naslednja skladba Feed The Ground, ki jo je spisal bobnar Matt Halpern deluje po svoje bolj obetavna. Predvsem je izmed vseh najbolj groovy in tudi ritmično je bolj dinamična. Med drugim pa je zaradi uporabe klaviatur precej atmosferična, s čimer tudi dobi temačnost. Za inštrumentalno skladbo Zero, ki jo je spisal ustanovitelj zasedbe Misha Mansoor, bi se lahko reklo, da je nekakšen vrhunec tega izdelka. Kljub odsotnosti vokala je dinamika skladbe izjemna, prav tako struktura, riffanje pa je v njegovem stilu »polomljeno«. Zero potrjuje, da je Mansoor še vedno jedro te skupine. Peta skladba z naslovom The Parade Of Ashes, ki jo je spisal pevec Spencer Soltelo, je v bistvu najbolj pop skladba na celotnem izdelku. Soltelo tudi tokrat kombinira svoj spevni ter grob vokal. Spevni je sicer marsikomu neustrezen in preveč nežen, a njegova domišljija za vokalne linije ne pozna meja. Šesto skladbo Extraneous je spisal basist Adam "Nolly" Getgood, ki je sicer v osnovi kitarist. V skupino je namreč prišel po tem, ko je bil narejen drugi album skupine, njegovo delo pa je prej izstopalo v angleški zasedbi Red Seas Fire. Inštrumentalna skladba Extraneous ne izstopa tako kot Zero, a je za razliko od Mansoorja dal v osredje več bas kitare, kar je spet še en zanimiv vidik s stališča same produkcije. Nolly je med drugim tudi producent, njegovo sodelovanje pa bo bolj razvidno na albumu Juggernaut. Zaključna skladba Pale Aura, ki jo je spisal Mark Holcomb, se še najbolj spogleduje melodičnostjo in brutalnostjo, h kateri je pripomogel Matt Halpern z blast beati in hitrimi pedali.
Za Clear ni smiselno trditi, da je vrhunski izdelek, vsekakor pa odlično odraža identiteto vsakega člana posebej, kar je tudi svojevrsten dosežek. No, Periphery so tudi oboževalce z izdelkom malce osrečili, medtem ko se čaka na novi, obsežni album Juggernaut.
na vrh