Novi Grave Digger postajajo, hvala uroku usode, znova stari Grave Digger. »The Clans Will Rise Again« (2010) je bil album ekstremne previdnosti in album, ki je pokazal precej lukenj. Ne le, da zasedba ni prinašala z njim drugega kot občutek, da je morala za vsako ceno čim prej posneti novi album, po odhodu Mannija Schmidta in odpreti novo poglavje v svoji karieri. Preprosto z novim rekrutom, kitaristom Axlom Rittom v skupini, je pripravila album, ki naj bi se tematsko vezal, kot nekakšno nadaljevanje, na kultno Grave Digger klasiko iz leta 1996 »Tunes Of War«. Izkazalo se je, da je to bil pretežak zalogaj in previsoko zastavljen cilj. Bilo je leto 2010. Krstno leto za novega člana skupine, kitarista Axla Ritta, ki je predvsem izvrševal dane naloge in ni polagal pozornosti na to, da bi uspel razviti v skladbah vsaj delček lastne idejne pronicljivosti.
Izraznost Grave Digger, predvsem in zlasti prepričljivost njihovih izdelkov, temelji na kitaristih. Na riffu kitare lahko vse raste, ali po drugi plati, vse pada. Pri Grave Digger je ta soodvisnost toliko bolj občutna. Čas teče dalje, Grave Digger pa so v novi postavi odigrali lep sveženj koncertov, predvsem so na zadnjih koncertih, vključno z znamenitim nastopom na Wacken Open Air festivalu od koder izhaja »live« DVD/CD »The Clans Are Still Marching«, ujeli znova pravo formo ter motorje svoje kreativnosti in elana, očitno znova ogreli na pravo delavno temperaturo. EP »Home At Last«, izdan konec julija letos, je nakazal, da se skupina znova prebuja, »Clash Of The Gods« pa je album, ki potrjuje, da je Axel Ritt naposled uspel v polnosti začutiti poanto kitarskega riffa, ki ga zahteva »Grave Digger metal«.
Jasno je, da Grave Digger ne morejo povedati nič novega, razen če bi začeli spreminjati slog, česar pa ljubitelji njihove glasbe nočejo. Roko na srce. Boltendahl verjetno drugače tako ali tako ne zna, je pa pameten dovolj, da se zaveda, da mu hermetična slogovna zaprtost prinaša kruh in, da bi prej naredil drugo novo skupino, ali projekt, preden bi se ga lotili nekontrolirani popadki in bi se lotil slučajno takšne neumnosti, kot bi bila slogovna preobrazba Grave Digger. Še več. Boltendahlov hermetizem je bil uradni povod, da je zasedbo zapustil Manni Schmidt, ki se je naveličal repeticije tisočkrat preizkušenih riffov. No Ritt na drugi strani, pa se bo moral, za razliko od manj potrpežljivega kolege Mannija, naučiti to, da je bolj pomembno, kot neskončna samorepeticija, dejstvo, ki pravi. »Ne tepi roke, ki te hrani!«.
Pri omenjeni hermetični zaprtosti do novih glasbenih izzivov, ostaja Grave Diggrom v »status quo situaciji« prostor le za en sam samcat manever. Uvod albuma. Tega so izkoristili tudi tokrat. S skladbo Charon so pravzaprav dostavili uvod, pa čeprav gre za skladbo z glavo in repom – deluje na poziciji otvoritve albuma le ta, kot uvod v album, ki je resnično nekoliko drugačen od uvodov, ki jih pričakujemo sicer od Grave Digger. Prvo kot prvo, so besedila na Charon (Charon je čolnar grške mitologije, ki prevaža duše umrlih preko reke Styx v Had) odpeta v nemščini, zlobnikava raba klaviatur, ki povzemajo zvok baročnega čembala, pa v kombinaciji z napevom, zbližuje to skladbo s prijemi nemških »neo-medieval metal« zasedb tipa In Extremo ali Corvus Corax.
Torej, nič novega. Le album, ki stoji polno za imenom klasičnih Grave Digger albumov. In to zadošča v primeru Grave Digger. Torej to pomeni, da je Axel Ritt odigral kitare odlično. V vsem. V riffanju, kitarskih ornamentih in solažah. Odsekal je kitaro, kot jo zahteva pravi Grave Digger album in s tem izničil vso sumnjičavost glasbenih kritikov nad primernostjo njegove integracije v skupino potem, ko je ta spravila leta 2010 na tržišče manj prepričljiv studijski izdelek. Seveda je bilo spogledovanja z riffi uporabljenimi v preteklosti kar nekaj. Po tej plati, zlasti pa po produkciji, vpetosti samih simfoničnih elementov in refrenskih napevov, kjer ne manjka znamenitega kombiniranja Boltendahlovega ustaljenega kruleža z zborovskimi harmonijami in ne nazadnje po izbrani tematiki albuma, ki črpa to pot iz grške mitologije, gre za album, ki še najbolj vleče na Grave Digger album »Rheingold« iz leta 2003. Narava zgodb grške mitologije, ki jih prinašajo nove Grave Digger skladbe, zahteva tak pristop. Od tod bazična podobnost med obema.
Kot omenjeno. Res je. Bilo je torej nekaj spogledovanja s starimi riffi, najbolj neposredno spogledovanje je doživela nova Call Of The Sirens, ki se z riffom položenim preko težko valečega, upočasnjenega ritma, močno približa riffu klasike The Keepers Of The Holy Grail (album »Knights Of The Cross«, 1998), riff je na svojih »konicah« zašiljen tudi klasično Black Sabbathovsko. Spet denimo v skladbah, kot sta God of Terror (skladba povezana tematsko z bogom podzemlja Hadesom) in Warriors Revenge, spominjajo uporabljene kitarske fraze najbolj na idejne rešitve z albuma »Rheingold« (2003).
Skladbe so pretkano aranžirane, zvočna slika je zapolnjena, bogate izkušnje skupine, drugega namreč niti ne dovoljujejo. Simfonični elementi vgravirani v pravšnjem odmerku, ko gre za kombiniranje s tevtonsko surovostjo primordialnega gneva »Grave Digger metala«. Boltendahlov vokal in krulež sta znova polno učinkujoča in v produkciji točkovno dodatno kontrastirana (denimo ena najboljših skladba albuma Medusa), kar odlično poglablja dramatičnost ujetih razpoloženjskih stanj na albumu. Dejstvo je da konceptualizacija skupini Grave Digger preprosto godi. In tudi to pot je zasedba učinkovito osmislila in oživila, skozi poanto svoje glasbene pridige, izbrano izročilo Grške mitologije. Seveda pa ne bi bilo nič, v kolikor se Axel Ritt ne bi pravočasno učinkovito vklopil v postavo Grave Digger.
na vrh