Wishbone Ash: Clan Destiny

Tale album legendarnih Wishbone Ash je bil težko pričakovana stvar, glede na njegov odlični predhodnik "Bona Fide" (2002). Wishbone Ash, ki nedvomno doživljajo nov razcvet na svoja zrela leta, se tudi na "Clan Destiny" držijo standardnih usmeritev in tako tudi novi album ponosno stoji za imenom skupine. Gre za nadaljevanje "Bona Fide", čeprav ne premore takšne širine v smislu glasbene variabilnosti, kot ga premore "Bona Fide". Zanimivo bi bilo brati tole recenzijo, če bi bila izida obeh albumov ravno obrnjena.

Eyes Wide Open je še en premeteno zloženi "blues" otvoritveni "rocker", z impresivnimi "slide" vskoki in seveda, kaj bi sploh še ugibali pri Wishbone Ash, pasažami, ki so prežete z dvojnimi kitarskimi harmonijami. Znova godi ta dualizem, ko se v blues formo prikradejo čiste klasične rockovske figure. Skupina je to zložila tako imenitno, da še veš ne, kdaj se določen motiv obrne v drugega, tako skladno so nanizani drug za drugim. Sledi umirjeno sanjava Dreams Outta Dust in album se zelo podobno razvija kot "Bona Fide", tako po dinamiki kot po vzdušju. "Bluesy" Healing Ground pa pričara rahel pridih obskurnosti, še zlasti zaradi vokalnih linij, ki neverjetno kličejo po ujetem momentu na zgodnjega Iana Andersona (Jethro Tull). Obskurnosti pa "Bona Fide" ni imela. Steam Town dodaja albumu plin. Je živahen polakustični rock 'n' roll spehod s "country yankeejevskimi" fintami, v katerem skupina znova opozarja na svojo imenitnost obvladovanja polaganja tercetnih kitarskih harmonij. Loose Change umirja tempo, v njem prevladujeta nežnost in čutnost. Izreden kontrast med mističnim vokalom in ekspresivno dvojno kitarsko harmonijo! Zanimivo da skupini godi ta ležernost in tako si v naslednji točki privošči odličen "valcer" Surfing A Slow Wave, čez katerega položi novo magično melodijo kitar z razpoloženjskim zvenom glasbe, ki se je ne bi sramoval niti sam samcati Ennio Morricone. Gre za brezhiben inštrumental s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi. S Slime Time dobimo še en tradicionalni Wishbone Ash "boogie rocker", ki mu je v nadaljevanju dokaj blizu tudi Your Dog s "country blues" primesmi glavnega motiva. Kar se pa tiče iskanja tradicije pri Wishbone Ash, je najbolj tipično tradicionalni štikl na plošči Capture That Moment, kjer je najintenzivneje z nami tista prava Wishbone Ash magija v izvrstni kombinaciji mističnega vokala in dvojnih tercetnih harmonij, kateremu da posebno atmosferično noto dovršenost izhodnega inštrumentalnega dela, ki ji kraljuje izreden občutek za sofisticiran pristop. Album dobi ob koncu atmosferični zalet z The Raven. To je klasičen sanjavo žalosten Wishbone Ash komad, ki spominja na Come Rain, Come Shine z "Bona Fide", s popolnim refrenom in enkratnim klasičnim navzkrižnim ognjem večdelnih solaž, ki prihajajo izmenično bodisi iz leve, bodisi iz desne kitare. Zaključek albuma je v bistvu kar pričakovan in vendar deloma presenetljiv. Z nežnim, polakustičnim komadom Motherless Child, ki je še ena lena polakustična pesem, a tisto kar pesem dela posebno, so skoraj gospelovsko zapeljane back vokalne linije, kar je za skupino precej neznačilno. Forma glavnega motiva vsebuje ščepec starega dobrega Claptonovega "slowhanda".

Morda je "Clan Destiny", v celoti gledano, bolj umirjen album kot "Bona Fide" (umetnost kako narediti še bolj umirjen album od že tako umirjenega predhodnika), s še več akustike. Vendar občutek, ki ga pusti, vsekakor ni daleč od "Bona Fide". Ne impresionira tako močno, kot je s svojo svežino v tem uspevalnjegov predhodnik, ravno zaradi nekaterih očitnih podobnosti z njim. Preseneča npr. odsotnost Hammond orgel, več pa je znova "slide" kitar. Kakorkoli obračam, je "Clan Destiny" nov odličen album. Tehnično dovršen, na njem je magija in vsa prepoznavna svojskost današnje podobe te legendarne skupine, ki po vseh teh letih pravzaprav šokantno preseneča nad ohranjenostjo svojih korenin, oziroma z zvestobo svojemu tradicionalnemu zvoku, ki so ga ustvarili v sedemdesetih. Pravi oboževalci Wishbone Ash bodo nad "Clan Destiny" nedvomno enkrat več očarani.