Jean-Luc Ponty, najpomembnejši, če že ne najboljši jazz violinist vseh časov, ki je v svoji izjemno bogati karieri sodeloval s takšnimi glasbenimi velikani kot so Frank Zappa, Elton John, John McLaughlin, Mahavishnu Orchestra, Chick Corea, Al Di Meola, Stanley Clarke in Return To Forever, če se našteje samo nekatera najbolj znana imena, je imel na začetku osemdesetih za seboj 'prehojeno' že dolgo pot samostojnega glasbenega izvajalca, medtem ko je do tedaj izdal vrsto albumov, ki so zasluženo doživeli različna laskava priznanja. Francoski virtuoz, ki je, poleg briljantnega igranja violine, obvladal tudi klavir, različne klaviature in klarinet, je večino svoje kariere prisegal na jazz fusion, pri čemer se niti v obdobju, ko je omenjeni žanr začel izgubljati na popularnosti, ni pustil zmotiti in je še naprej igral tisto kar ga je najbolj veselilo.
Na albumu »Civilized Evil«, ki je izšel leta 1980, je prekaljeni violinski mojster nadaljeval z uspešno skladateljsko in aranžersko formulo predhodnih albumov s to spremembo, da je v zvočni kolaž aktivneje vključil sintetizatorsko tehnologijo osemdesetih za katero je poskrbel klaviaturist Chris Rhyne. »Civilized Evil« je predstavljal prvo sodelovanje med Pontyem in ameriškim basistom Randyem Jacksonom. Slednji je postal znan kot iskan priložnostni glasbenik in je kasneje v svoji karieri sodeloval s tako različnimi izvajalci kot so Journey, Boston, Blue Ӧyster Cult, Billy Cobham, Roger Waters, Bruce Springsteen, Michael Bolton, Aldo Nova, Bob Dylan, Jon Bon Jovi, Stevie Nicks, Mariah Carey, Paula Abdul in Aretha Franklin, če se našteje samo nekatere. Ravno igranje na Pontyevih albumih iz začetka osemdesetih in sodelovanje z angleško new wave skupino Taxxi je Jacksona izstrelilo v stratosfero najbolj zaželenih priložnostnih basistov.
Jean-Luc je imel navado, da je na vsakem svojem solo dosežku sodeloval s kakšnim kitarskim virtuozom. Na »Civilized Evil« je bil to nihče drug kot ameriški kitarski heroj Daryl Stuermer, najbolj znan po svojem dolgoletnem sodelovanju s progrock titani Genesis in Philom Collinson. Stuermer je sicer na albumu odigral samo dve solaži in sicer na skladbah »Happy Robots« ter »Good Guys, Bad Guys«. Na preostalih skladbah se je na kitari izkazal precej manj znani Joaquin Lievano. Pontyevo sodelovanje z ameriškimi glasbeniki je dopolnil žal že pokojni bobnar Mark Craney, katerega so si ljubitelji progrockovskih legend Jethro Tull zapomnili po njegovem bobnanju na albumu »A« (1980).
»Civilized Evil« je, tako kot večina Pontyevega ustvarjalnega opusa, inštrumentalne narave, čeprav naslovi skladb namigujejo na družbeno kritično noto, ki kritizira pogubno početje človeške civilizacije in nenadzorovano širjenje (tedanje) sodobne tehnologije. Seveda to v ničemer ne vpliva na strukturo in sam ambient skladb. Simfoničnih aranžmajev na klavirju in sintetizatorjih je v izobilju, kar pomeni, da večina kompozicij na »Cvilized Evil« vsebuje tudi zaznaven simfoprogrockovski pridih.
»Demagomania« se sicer odpre z mračnim sintetizatorskim motivom in prefinjenimi bas linijami, katere povezujejo Pontyeve strastne violinske pasaže. Jean-Luc tu dopušča klaviaturistu Rhyneu veliko improvizatorske svobode, tako da se ta dodobra razživi na svojem Korg sintetizatorju. Vmesni zvočni efekti dandanes izpadejo rahlo ceneno. Pontyeva violinska solaža je na drugi strani čista zmaga in le ena od številnih demonstracij njegovega inštrumentalnega in tudi skladateljskega genija. Kljub obširnim variacijam na violini, basu in sintetizatorju to skladbo, tako kot preostala dela na albumu, zaznamuje melodična narava posameznih aranžmajev.
Na »In Case We Survive« do nekoliko večjega izraza vendarle pride tudi električna kitara, ki je sicer produkcijsko in količinsko popolnoma v senci Pontyeve violine. Po burnem uvodu nastopi umirjena improvizacijska sekcija, kjer Jean-Luc in njegovi tovariši počasi razvijajo eterično atmosfero. Čeprav je Ponty ves čas obkrožen z vrhunskimi glasbeniki, je vsako sekundo jasno kdo je glavni virtuoz, zato na sleherni kompoziciji zavzame osrednjo mesto, še posebno ko razvije svojstvene violinske improvizacije. »Forms Of Life« se odpre s subtilnimi klavirskimi aranžmaji, ki počasi ustvarijo nežno melodijo, medtem ko sintetizatorske teksture v romantično-baročno vzdušje za katerega je najbolj zaslužna Jean-Luca violina vnašajo rahel futuristični pridih.
»Peace Crusaders«, kjer Craney uprizori nekaj nadvse pestrih bobnarskih kanonad, medtem ko Jackson navdušuje z dinamično ponudbo odebeljenih bas linij, je ritmično gledano precej bolj temperamentna stvaritev. Tudi Lievano se dodobra razživi na električni kitari in dokaže zakaj ga je Ponty izbral v ekipo, ki je posnela ta album. Violinski maestro se ne pusti ugnati izzivalnim Rhyneovim variacijam na sintetizatorjih in ponovno postreže s fenomenalnim solističnim odklopom, ki je prava paša za ušesa. »Happy Robots« je nekoliko bolj 'tradicionalna' jazz fusion stvaritev s številnimi prebrisanimi ritmičnimi meandri in razvejanim sintetizatorskim prostranstvom, medtem ko violinski mojster s svojimi bravuroznimi pasažami poskrbi za razvijanje živahne in nekoliko nostalgične atmosfere.
»Shape Up Your Mind«, kjer maestro in njegovi kameradi vnovič navdušijo s svojim združevanjem visoke tehnične podkovanosti in ambientalne prefinjenosti, vsebuje izjemno melodičen osrednji aranžma, katerega bi se lahko uporabilo tudi za uvodno špico kake TV serije ali oddaje. »Good Guys, Bad Guys« vsebuje živahne harmonije med violino in električno kitaro, medtem ko ob simfoničnih okraskih vse skupaj podpirajo minimalistične bas linije in pestri zamahi po činelah. »Once a Blue Planet« se odpre z elegantnimi, neoklasicističnimi variacijami na klavirju in violini s čimer se postopoma izoblikuje melanholična in skorajda svarilna atmosfera, ki poskrbi za globok in kontemplativen zaključek albuma.
Kljub temu, da je sorodni glasbi v komercialnem smislu na začetku osemdesetih začelo kazati slabo, si Jean-Luc s tem ni pretirano belil glave. »Civilized Evil« je bil zato še en zelo dober jazz fusion dosežek, ki je na račun številnih sintetizatorskih variacij z 'eno nogo' stal v simfoničnem prog rocku. Eden izmed elitne peščice glasbenih sodelavcev, katere je Frank Zappa izjemno spoštoval, je z vnosom tedanje sintetizatorske tehnologije minimalno moderniziral svoj prepoznavni zvok, kar je tudi edina prava hiba tega albuma, saj večina tovrstnih, sintetičnih tekstur zveni nekoliko hladno v sicer tradicionalno toplem Pontyevem ambientalnem pristopu.
na vrh