"Civilian" je bil poslovilni album legendarnih prvakov eklektičnega progresivnega rocka, kateri so se v zadnjih letih svojega obstoja kot rešilne bilke oprijeli ameriškega trga, saj so tam od nekdaj uživali večje spoštovanje kot na domačih britanskih tleh. Njihovi upi po preživetju pa so se neizbežno izjalovili, saj ustvarjalna kemija med člani skupine ni več delovala na nekdanji ravni, medtem ko tudi dolgoletni privrženci niso bili preveč navdušeni nad komercialnejšo usmeritvijo s katero so želeli doseči ameriške radijske valove.
Na "Civilian" so Gentle Giant nadaljevali zvokovni trend kompaktnejših, večinoma melodično in trdo rockovskih skladb, katerega so začeli že na "The Missing Piece" (1977). Inovativni, visoko kompleksni in pogostokrat provokativni progresivno rockovski eksperimenti iz njihovih zlatih časov so bili samo še nek oddaljen spomin. Potem, ko se je že zdelo, da so po relativno šibkem predhodniku "Giant For a Day" (1978) ostali povsem brez idej, so za slovo poskrbeli za nemajhno presenečenje in ustvarili presenetljivo svež album z značilno produkcijo osemdesetih.
Trdo rockovske kitarske fraze v izvedbi večnega blues zaljubljenca Garya Greena so v produkciji, bolj kot kdajkoli prej, porinili v ospredje, medtem ko je klaviaturist in občasni pevec Kerry Minnear na sintetizatorjih in klavirju dobil večinoma vzporedno vlogo. Zaradi te poteze je "Civilian" postal njihov najtrši album od časov istoimenskega prvenca. Ponekod se lahko še vedno občuduje nekatere zaščitne zvokovne trike, čeprav so godala in pihala že zdavnaj izginila iz njihovega glasbenega izrazoslovja. Predvsem Derekove in Kerryeve vokalne harmonije so tiste, ki zagotavljajo njihovo na daleč prepoznavno zvokovno kontinuiteto.
O tem v kolikšni meri se je ameriški trg odzval na ta izdelek bi se dalo na dolgo debatirati, a dejstvo ostaja, da so Gentle Giant uspeli s "Civilian" ustvarili energičen melodično-trdo rockovski album na katerem ni niti ene nezanimive skladbe. Te se držijo enostavnih struktur in takojšnje neposrednosti, kar je vsekakor ugodno za povprečno ameriško uho, a obenem ohranjajo zaščitno britansko melanholiko in lirični humor. Že uvodna trdo rockovska bomba "Convenience (Clean and Easy)" na kateri je zaznati lirični porog na račun ameriške "kulture" navduši s svojo bruhajočo energijo. Tolikšne udarnosti v njihovi glasbi ni bilo zaslediti že od časov istoimenskega prvenca. Derekova karizmatična pevska predstava je podkrepljena z Greenovimi nasršenimi kitarskimi rifi in Weathersovimi neusmiljenimi bobnarskimi zamahi.
"All Through the Night" je s svojim duhovitim rifingom in Derekovim odličnim petjem nadvse posrečen hibrid med trdim rockom in melodičnim rockom. Z drugačnim vokalnim pristopom in produkcijskimi triki se ga ne bi sramovali niti kakšni Boston ali Journey. Eterična balada "Shadows on the Street" je ena redkih skladb, ki po keltskem vzdušju spomni na njihove stvaritve iz zlatih progresivno rockovskih let. Kerryevo angelsko petje je položeno na zelo lepe, melanholične harmonije na klavirju. V nadaljevanju se prek prehoda pridružijo tudi mogočna večglasja, ki še povečajo eterično vzdušje. Z "Number One" se jim je posrečilo ustvariti eno najboljših stvaritev iz zadnje faze njihove kariere, katera se šibi od trdo rockovske potentnosti po zaslugi mogočnih Weathersovih bobnarskih prehodov in Greenovih duhovitih kitarskih fraz, medtem ko Derek ponovno blesti kot karizmatični pevski vodja.
"Underground", kjer se poigrajo z zvoki ropotajočega vlaka, neobičajno potegne na kakšno stvaritev prog rock bratrancev Yes (Trevor Rabin era). Tudi zato, ker Derekov vokal skupaj s spremljevalnimi harmonijami nenavadno potegne na Chrisa Squirea. Hudomušni "I Am a Camera" ima vse odlike potencialnega hita, saj vsebuje hipnotičen refren, temperamentne ritme in zapeljivo melodijo. "Inside Out" izstopa s svojim mračnim vzdušjem, katerega povzročajo relativno paranoične vokalne harmonije in valujoče plasti sintetizatorja, s čimer se približa njihovim preteklim simfonično prog rockovskim maniram. "It's Not Imagination" je še en soliden, brezkompromisen trdo rockovski primerek, kjer ne manjka energičnih ritmičnih fraz, medtem ko je bonus skladba "Heroes No More" s svojim melanholično-svečanim vzdušjem nadvse ustrezen zaključek za padle heroje progresivnega rocka.
"Civilian" predstavlja več kot dostojno slovo legendarnih herojev eklektičnega prog rocka, še danes ene najbolj originalnih in vizionarskih rockovskih skupin vseh časov. Z njim so uspeli ustvariti soliden melodično rockovski album, kateri je seveda daleč od njihovih visoko eklektičnih prog rockovskih mojstrovin, a je na njem več kot dovolj dobrot s katerimi zlahka potešijo vse tiste, ki imajo razumevanje za njihovo zvokovno evolucijo. Žal je marsikateri privrženec "Civilian" ob izidu odkrito sovražil, kar je člane skupine dodatno spodbudilo k temu, da so se odločili sporazumno končati povest o prijaznem velikanu.
Derek je v naslednjih letih postal uspešen glasbeni založnik, Ray se je odločil za producentsko kariero, medtem ko je Kerry postal glasbeni učitelj. V vlogi aktivnih glasbenikov sta ostala samo Gary Green, kateri še danes nastopa z lokalnimi skupinami ter John Weathers. Slednji se je v nadaljevanju kariere pridružil legendarnim Valižanom Man, nedavno pa je sodeloval tudi s skupino Wild Turkey. Možnosti ponovne združitve te neverjetne skupine dandanes ostajajo minimalne. Njihova glasba nedvomno ni bila za sleherni okus, a tisti, ki so si vzeli čas ter se poglobili v čudoviti svet Pantagruela, Gargantue, Panurgea in tovarišije, so bili vedno več kot bogato nagrajeni.
na vrh