Avstralska zasedba Ne Obliviscaris je leta 2012 s prvencem Portal of I prijetno presenetila. Skupina je izstopila z dolgimi, kompleksnimi skladbami, ki sicer danes niso nobena posebnost, odkar so na sceno prišli Opeth, ki so progresivnemu (death) metalu dali nove dimenzije. Za Ne Obliviscaris bi lahko trdili, da so ubrali podoben recept, le da so ubrali na srečo drug pristop, tako da ne zvenijo kot kopija vseh današnjih ekstremnih progresivnih skupin. V dolge death/black metalske skladbe je skupina vključila še dodatni inštrument, in sicer violino, ki je bila že na prvencu precej izstopajoča.
Citadel, drugi celovečerec Ne Obliviscaris, je od prvenca precej krajši. V manj kot 50 minutah se zvrsti 6 skladb, od tega bi lahko za prave skladbe upoštevali le tri, preostale tri so namreč inštrumentalne, kjer predvsem izstopa soliranje violine, ki skupaj s klavirjem in akustično kitaro gradi atmosfero albuma. A bistvo naredijo dolge skladbe.
Prva dolga skladba, Tryptich Lux, ki predstavlja drugi del sklopa Painters of the Tempest, v dobrih 16 minutah pokaže, da skupina ni popustila v primerjavi s prvencem. Glasba skupine vsebuje vse atribute, ki so jih premogli na prvencu. Lahko je to brutalnost, ki se kaže z agresivnimi death/black metalskimi prijemi, krulečim vokalom in hitrimi bobni, na drugi strani pa skupina ponudi umirjene predele, ki po eni strani seveda spominjajo na Opeth, po drugi pa tudi na kakšne post-rock/shoegaze skupine. Morda res violina precej izstopa, a tudi kitarista pokažeta veliko smisla za melodije, harmonije in soliranje. Sklop Painters of the Tempest se zaključi z inštrumentalno skladbo Reveries from the Stained Glass Womb, ki z akustično kitaro in violino predstavlja umiritev po dolgi, kompleksni in tudi epski skladbi. Malce manj navduši skladba Pyrrhic, ki se pričakovano po agresivnem delu prelevi v umirjeno post-rockersko godbo, ki sicer naredi atmosfero, a zdi se, da skupina včasih malo po nepotrebnem podaljšuje skladbe. S Skladbo Devour Me, Colossus (Part I): Blackholes pa zopet navduši. V več kot dvanajstih minutah je slišati polno zanimivih obratov, predvsem pa izstopa predel z akustično kitaro, ki služi kot podlaga izjemnim linijam violine. Obenem se pokaže tudi sposobnost ritem sekcije, ki lahko igra tudi bolj lahkotno. Tu je dodatno potrebno omeniti še eno sposobnost odličnega violinista Tima Charlesa, ki prispeva še spevne vokale, s čimer je dosežen dober učinek balansiranja med vokali. Skupina zaključi album z drugim delom Devour Me, Colossus: Contortions, ki je ponovno kratka inštrumentalna skladba z minimalističnim klavirjem in morbidno violino, kar poda samemu albumu še tisto zaključno temačnost.
Ne Obliviscaris se v drugo predvsem potrjujejo, da se ne bodo odmaknili od prvotnega koncepta. Poslušalec bo deležen dolgih in kompleksnih skladb s precejšno mero ekstremnosti in epskosti. A na koncu se zdi, da je vse skupaj prekratko, čeprav album izpolnjuje večino pogojev za ekstremno progresivni metal izdelek. Od Ne Obliviscaris se lahko sicer še veliko pričakuje, a čaka jih še veliko dela, če bodo želeli ostati ne spodobnem nivoju, s katerim bodo ostali prepoznavni na moderni sceni, ki jo odlikuje naprednost in ekstremnost.
na vrh