Zappa, Frank: Chunga's Revenge

S "Chunga's Revenge" je mojster Frank odločno zakorakal v 70-a in ustvarjalno obdobje, ki deli številne njegove privržence na tiste, ki ga štejejo za njegovo najbolj plodovito pa tudi tiste, ki trdijo ravno obratno in se nikakor niso sprijaznili z nekaterimi radikalnimi zvokovnimi spremembami, ki so bile za umetnika Frankovega kova pač nekaj povsem običajnega in logičen korak naprej za nekoga, ki se ni nikoli za dolgo udomačil v določeni ali samo eni glasbeni obliki. V prvih mesecih leta 1970 je Frank izdal "Burnt Weeny Sandwich" ter "Weasels Ripped My Flesh", dva posthumna albuma, ki sta vsebovala nekatere zbrane in do tedaj še neizdane posnetke originalne verzije njegovega spremljevalnega banda The Mothers Of Invention. Oba sta zvokovno še vedno odsevala njegov avantgard rockovski satirični slog iz 60ih z veliko mero grotesknih zvokov musiqe concrete in družbenih in političnih burlesk. "Chunga's Revenge" pa je že predstavljal novo evolucijsko fazo Frankove kariere in odklon tako od njegovih satirično avantgardnih del z originalno zasedbo The Mothers Of Invention kot od jazz rock fusiona, ki ga je tako odlično demonstriral na mojstrovini "Hot Rats" (1969).

Za "Chunga's Revenge" je Frank okoli sebe zbral popolnoma novo zasedbo The Mothers Of Invention, kateri so tedaj skrajšali svoje ime samo na The Mothers. Poleg basista Maxa Bennetta, bobnarja Johna Guerina in orglista Dona "Sugarcane" Harrisa, ki so z njim sodelovali že na "Hot Rats" je svojo zasedbo okrepil še z legendarnim britanskim bobnarjem Aynsleyem Dunbarjem (John Mayall, Jeff Beck, David Bowie, Lou Reed, Sammy Hagar, Jefferson Starship, UFO, Whitesnake, Joruney…so le nekatera imena s katerimi je sodeloval v svoji bogati karieri), nič manj imenitnim jazz klaviaturistom Georgeom Dukeom ter enim izmed najbolj presenetljivih in kontroverznih izborov njegove kariere, duetom Flo & Eddie (pravi imeni Mark Volman in Howard Kaylan). Slednja sta bila nekdanja člana ameriških pop ikon 60-ih The Turtles, ki so se v svet rock'n'rolla za vedno zapisali s hitom "Happy Together", enim izmed najbolj znanih zimzelenih del 60-ih. Frank ju je na svoj tipičen, sarkastičen način prekrstil v Phlorescent Leech & Eddie. Seveda pa je imel prvo mesto med omenjenimi glasbeniki Frankov dolgoletni ljubljenec, multi-inštrumentalist Ian Underwood.

Glavna odlika "Chuga's Revenge" je predvsem slogovna eklektičnost posameznih del, ki (pre) segajo vsa obče razširjena glasbena področja (po večini rock in jazz) s katerimi je Frank eksperimentiral na svojih prejšnjih albumih. Na njem ne manjka raznih inštrumentalnih jamov, avantgardnih in bluesy improvizacij, najde se tudi nekaj jazz fusiona, presenetljivo pa se na njem nahaja tudi nekaj pop skladb, ki gotovo sodijo med najbolj komercialna dela njegove kariere in veliko pripomorejo k vsesplošni melodičnosti tega albuma (ključna dejavnika sta bila na tem področju kdo drug kot Flo & Eddie). Tokrat v besedilih ni zaslediti odkrite politične satire. Večina izmed njih se namreč vrti okrog razno raznih seksualnih aluzij in izkušnjah po bližnjih srečanj z grupijevkami, kjer pa prav tako ne manjka Frankovega značilnega, ubrisanega humorja. Res eno zadnjih področij, kjer bi slednji lahko razočaral svoje privržence. Kot v ovitku knjižice trdi Frank, so bila nekatera dela mišljena kot nekakšen predogled v filmsko glasbo njegovega naslednjega filmskega projekta "200 Motels" (1971). Kljub temu pa se nobeno izmed njih ni v originalni ali drugačni obliki pojavilo na omenjenem filmskem zvočnem zapisu.

"Transylvania Boogie" je odličen uvod v album in zagotovo eden izmed najbolj zanimivih v morju odličnih inštrumentalov Frankove kariere. Pravzaprav gre za udaren jaming, ki temelji na medsebojni igri Frankovih dih jemajočih kitarskih improvizacij, nič manj zanimivih improvizacij na basu ter sanjskih prehodov na Dunbarjevih bobnih. Uvodni kitarski rif in precej zlovešč zvok orgel občasno res ustvarjata vzdušje kake grozljivke. "Road Ladies" je odlična blues rock parodija z melanholičnim uvodom na orglah in posmehljivim Frankovim vokalom, ki skozi besedilo pove nekaj sočnih anekdot o oglaševalcih koncertov, grupijevkah in o svojem bandu, ki igra "some of the most teribble shit you've ever known". Medtem, ko Frank struži svoje "pijančevske" bluesy pasaže na glavni kitari, se mu Ian Underwood občasno pridruži na ritem kitari. Ko notri vpade namerno, patetično razkačeni soul vokal basista Jeffa Simmonsa je parodija na blues rock, ki je do tedaj že doživel svoj komercialni zaton, popolna. Krajši subtilni inštrumental "Twenty Small Cigars" je nastal že med snovanjem albuma "Hot Rats", kar se takoj sliši saj gre za odličen jazz fusion s prelepimi pasažami na harfi, klavirju, basu in kitari. Po mojem mnenju, ki obenem sovpada z občutji razmeroma velikega ljubitelja dobrega jazz rock fusiona, eno izmed najboljših del na albumu, edina škoda, da je tako kratko. Sledi avantgardna jazz fusion improvizacija "The Nancy & Mary Music", ki je bila odigrana v živo in posneta med nekim nastopom v Minneapolisu. Večina Frankovih improvizacij je paša za ušesa vseh ljubiteljev inštrumentalne virtuoznosti in tudi tale spada med slednje. Posamezni inštrumentalisti popeljejo poslušalca skozi živopisani zvočni labirint; od odličnega Dunbarjevega solo nastopa na bobnih, Frankovih racajočih pasaž na kitari, Underwoodovih ter Dukeovih mojstrovin na električnem klavirju, vmes pa občasno vreščita ter se spakujeta "florescentna pijavka" in njegov neločljivi kamerad Eddie.

"Tell Me You Love Me" je melodični hard rocker, eno izmed Frankovih komercialno najbolj dostopnih del sploh, ki bi bil lahko celo hit, če bi ji odvzel "bastardizirano" komponento. Poleg udarnega kitarskega rifa, melodičnega refrena in donečega basa vsebuje tudi tipične hard rockerske vokalne harmonije v izvedbi Floja & Eddieja. Nekakšen logičen in dokaj zabaven satirični odgovor na tedaj izjemno popularni in še sveže rojeni hard rock, čeprav me osebno njegova bolj komercialno dostopna dela precej manj fascinirajo od bolj avantgardno-eksperimentalnih kompozicij. "Would You Go All The Way?" je pop rock parodija s satiričnim besedilom na račun lahkoživk, namerno razglašenimi vokalnimi harmonijami, poskakujočimi bobni ter Frankovimi karakterističnimi kitarskimi pasažami, ki kot burleska zares prepriča šele po odličnem Dukeovem vnosu trombona. Sledi naslovna skladba, ki govori o ciganskem mutantkem sesalniku, ki se vrne v ciganski tabor, da bi se maščeval svojim nekdanjim lastnikom. Osebno so me pri Franku vedno bolj navduševala tovrstna absurdna, napol sci-fi besedila s prikrito družbeno satiro kot pa tista bolj odkrita in neposredna družbeno-politična satiriziranja. Kljub temu, da vsebuje omenjeni koncept, ki je na duhovit način vizualno predstavljen tudi v knjižici albuma pa ne gre za vokalno kompozicijo temveč odličen jazz rock fusion inštrumental z navdušujočimi Frakovimi kitarskimi pasažami, ki vsebujejo obširno uporabo wah-wah pedala medtem, ko se med ostalimi inštrumentalisti še posebno izkažeta Underwood na saksofonu ter Dunbar s svojimi živopisanimi ter energičnimi umetnijami na bobnih. Lahko bi rekel, da ta kompozicija predstavlja vrhunec albuma. Frank se na kratkem inštrumentalu "The Clap" prvič predstavi tudi v solistični vlogi odličnega tolkalista saj si da v tej, zanj netipični vlogi kar nekaj duška, zlasti kar se tiče mlatenja po lesenih tolkalih in tam-tamih.

"Rudy Wants To Buy Yez a Drink" je po mojem najbolj zabavna ter posrečena burleska na albumu, odlična pop rock parodija s satiričnim besedilom na račun povprečne mentalitite ter obnašanja rock zvezdnikov in njihovih lahkoživih spremljevalk. Že način petja sili na smeh, vnos trombona in tamburina pa spakljivo, črno humoreskno vzdušje samo še poveča. Zaključni pop rocker "Sharleena", ki je posvečen eni od lokalnih grupijevk (katera je najbrž nadomestila dotedanjo Frankovo favoritinjo Suzi Creamcheese), je po mojem najboljše in artistično najbolj razgibano pop rock delo na albumu z odličnimi, sanjavimi vokalnimi harmonijami, melodičnim refrenom, namerno pateričnim besedilom in okusnimi jazzovskimi pasažami ter prehodi na kitari, basu, saksofonu in bobnih. Čeprav je zastavljena kot čista zafrkancija in parodija na pop/hard rock balade pa izpade celo rahlo melanholično in vsebuje precejšen komercialni potencial tako, da bo navdušila tudi tiste, ki sicer ne sodijo med tradicionalne Frankove poslušalce.

"Chunga's Revenge" je po mojem mnenju eden izmed Frankovih najbolj dostopnih albumov iz njegovega zgodnjega obdobja, predvsem na račun nekoliko večjega števila satiričnih, a obenem melodičnih pop skladb kot jih je večina ponavadi vajena od njega ("Teel Me You Love Me" ter "Sharleena" bi lahko postala v nekoliko bolj "uniformirani" izvedbi celo hita). Obenem je album dovolj eklektičen, da je všečen tudi večini ljubiteljev njegovega progresivno rockovskega eksperimentalizma. Tisti, ki pri Franku še posebno cenijo njegovo vlogo družbenega kritika ter njegove do politike neusmiljene satirične osti so bili nad albumom gotovo nekoliko manj navdušeni medtem, ko sam menim, da je bilo več kot dobrodošlo, da je tu nekoliko umiril (začasno seveda) svoje brezkompromisno udrihanje po dekadentni ameriški družbi in se raje pozabaval z nekaterimi (pogosto patetičnimi) družbenimi klišeji na račun klasične relacije dec-baba, našel pa si je čas tudi za absurdno pripovedko o maščevalnem ciganskem mutantskem sesalniku, kakršno se je lahko spomnil samo on.