Dredg: Chuckles and Mr. Squeezy

Peti studijski album po vrsti prinaša v glasbeno usmeritev skupine Dredg nekatere novosti, ki lahko delujejo na srednji rok dvorezno. Zasedba, ki so ji nekateri še do vključno albume "El Cielo" skušali povezniti oznako najboljših Tool posnemovalcev, so se po tem albumu slogovno in zvočno odmaknili in pogumno gradili na svoji artistični prepoznavnosti dalje. "Pariah, The Parrot, The Delusion" je bil provokativen in nadvse adventiven korak naprej, ki je puhtel od navdiha in izrazne pronicljivosti. Združeval je pristope progresivnega rock in moderne alter rock/indie rock naravnanosti! Deloval je art rockovsko in v vsem posebno. Občutek je bil, da so Dredg tu definirali svoj zvok in da ga bodo loščili v tej maniri še vrsto let.

Vendar pa prinaša "Chuckles And Mr. Squeezy" pravo malo šok terapija za zveste privržence skupine. Dredg namreč na novem albumu raziskujejo glasbene dimenzije elektro indie rocka, ki se pajdašijo s sanjavim ambientom. Tega v prvi vrsti diktira produkcija, ki je ustvarila blago prelivajoči se kontrast kolažev na relaciji ambientalnih retro "eighties" sint klaviatur, preprostih trivialno zakoličenih ritmov, vodenih v umirjeno počasnem do srednje hitrem tempu. Nad vsem pa pridobiva melanholični vokal Gavina Hayesa, na sanjavi teatralnosti, deluje prav "vesoljsko", aliensko, odtujeno. Zanimiva je umeščenost kitare. Ta se drži čistih organskih zvokov, nikakršnega pretencioznega giba, ki bi sprožal hrupno brnenje. Kitara je umerjena v miksu in potisnjena v ozadje. Tako lahko deluje občasno celo le kot dodatno neobvezno polnilo (otvoritvena skladba Another Tribe, ki pravzaprav razkrije poanto celega albuma, The Rent).

Skladb je enajst in klub presenetljivemu preskoku na novo zvočno usmeritev, delujejo Dredg v izpostavljanju idej še vedno dovolj prepričljivi, domiselni, sveži.  Celokupni občutek, ko se prebiješ preko albuma je v grobem resnično sanjav, občasno celo transcedentalen. Tudi druga skladba Upon Returning, kjer bruhne kitara nekaj več decibelov iz sebe in je najhrupnejši trenutek albuma, ne uspeva razblinjati tega splošnega občutka spokojnosti, ki ga nosi novi album.

Kljub temu, da je je album nova kretnica v karieri, pa potrjujejo skladbe v svoji sofisticiranosti in nemara niti ne namerni "mehkobi" izredno prožnost artistične doumljivosti glasbenikov, ki se pač porodi z leti izkušenj. Ena takšnih impozantnih točk je izklesana indie rock popevkica Somebody Is Laughing, ki nosi v kompaktnosti naveze kitica-refren in nalezljivi melodiji nekaj "Coldplayevstva (refren in kitarska fraza na prehodu).

Še pomnite magični sintezi "post punk" in "new wave". Skladba Down Withouth A Fight je izredno impresivna skladba albuma. Odpelje nas naravnost v osemdeseta zaradi kombiniranja toplih bas linij in retro nostalgije sintetiziranja. Vokalne linije spominjajo v vodenju melodij na reklo skupine kova The Smiths, a ob previdni sklenitvi dejstev, da smo v letu 2011 in da bi se v iskanju primerjav manj ušteli, če bi navrgli na tej točki albuma kakšno izmed Gorilazz skladb. Modro pretočena glasbena zapuščina v novo dobo. Vklesana v jedro mehko zveneče indie elektro rock skladbe trendovskih indic. S takšno mehkobo nadaljuje razvoj dogodkov na albumu tudi balada The Ornament. Ta zapušča ob dodanih akustičnih ornamentih kitare presunljiv dovtip modne Duran Duran balade, ki skuša replicirati Duran Duran hitič Ordinary World. Tu je The Thought Of Losing You. Ta prinaša še en impozantnejši trenutek albuma, ki je rojen za vrtenje na radijskih frekvencah zahvaljujoč izpiljeno čistim melodičnim linijam refrena. Podobno kot Somebody Is Laughing.

Kljub temu pa album kakovostno zaniha in izgublja na zanimivosti v koncu, ko si sledijo Kalathat, Sun Goes Down in domala "countryjevksa" Where I'll End Up. Da. Ne boste verjeli! Tud to je mogoče pri Dredg.  Album zaključi domiselna mračna Before It Began. Gro melodije vnaša kontrabas, ki ga vodi sposojen latino beat. Melos potegne na nekaj kar bi lahko privekalo na plano iz uma Gilberta Getza. Nadvse uspel eksperiment, kakršnih sicer na novem albumu primanjkuje. Dobrodošla popestritev prav ob koncu albuma! V njen melos bi se z lahkoto vključila flamenko kitara.

Dredg so drastično oprali svoj zvok. Delujejo prav oddaljeno, kot bi za trenutek odtavali v drugo galaksijo in ponudili slabe tričetrt minut sanjave, lagodne izpeljanke po novem nepretencioznega rocka, ki predstavlja skupino v luči, kot je še nismo poznali. Od vzdušij, ki jih ne poglablja le mračna drama atmosfera, ki prežema albuma, pač pa tudi vodilni vokal. Nove usmeritve se oboževalci gotovo ne bodo razveselili, saj predstavlja skupino v manj zanimivi artistični luči. Očitno je hotela skupina ponudtiti drugačen album, zato je tudi izbrala drugačno umsritev v produckiji zvoka. Upajmo da je to le začasna kaprica in da se Dredg kmalu vrnejo h poglabljanju artističnega dometa, ki ga je utemeljil predhodni album. Oboževalci skupine bodo to pot plesali ob mehkejših notah, skupini pa velja prišepniti, da pravilo "manj je več" ne vžiga vedno dovolj prepričljivo.