Album »The Seraphic Clockwork« izdan leta 2010 s strani dolgoživih nemških progresivnih metal veteranov Vanden Plas, je pomenil zrelostno prekretnico v karieri skupine. Velja za album skupine z najbolj izpiljeno glasbeno idejno vizijo, ki se je razvijala ob navdahnjenosti nad izbranim konceptom. S tem delom so se Vanden Plas zavihteli naproti novim dimenzijam glasbenega ustvarjanja. Že Christ o (2006) je veljal ob izdaji za izdatno najbolj razgiban album zasedbe, z »The Seraphic Clockwork« pa so štiri leta kasneje Vanden Plas dosegli v ustvarjalnem smislu, kot komponisti, svoj zrelostni zenit. Albumi jim gredo počasi od rok. Vselej so jim šli počasi. A gre za izkušene glasbenike, ki so stvarem vselej pristopali poglobljeno, z veliko mero perfekcionizma in marljivega piljenja vseh podrobnosti. Skupina je pred 20. leti izdala studijski prvenec »Colour Temple« (že samo zanj je od svoje ustanovitve sredi osemdesetih, potrebovala skoraj deset let), dvajset let za studijskim prvencem pa je izšel tako skupno komaj sedmi studijski album z naslovom “Chronicles of the Immortals – Netherworld – Path 1.«
Nastopanje v teatrih je drugo ime za vse člane skupine Vanden Plas. Tovrstna udejstvovanja v preteklosti so skupini dodatno pomagala razmahniti dimenzije dojemanja glasbe in tako širitve izraznega dometa skozi postopno izrazno evolucijo. To pot so stopili v kontakt s priznanim nemškim fantazijskim pisateljem Wolfgangom Hohlbeinom, ki je v svoji poklicni karieri do tega dne prodal preko 43. milijonov različnih avtorskih del. Bojda naj bi Hohlbein, kot velik ljubitelj skupine Vanden Plas, osebno kontaktiral skupino in ji predlagal, da uglasbijo njegovo delo, ki se izvorno imenuje »Die Chronik der Unsterblichen«. Delo je bilo treba prilagoditi za gledališko operno rock predstavo. Libretto je prispeval Vanden Plas pevec Andy Kuntz, ob sodelovanju Hohlbeima ter njegovega menedžerja Dietra Winklerja. Zasedba Vanden Plas je tako ustvarila skupaj 19. glasbenih točk. Prirejeno delo Hohlbeimovega izvirnika pa je dobilo v novi podobi naslov »Blutnacht«. Premierno predstavo je rock opera doživela v rojstnem mestu Vanden Plas Kaiserslauternu leta 2012. V letih 2012 in 2013 je sledilo še petindvajset povsem razprodanih »Blutnacht« predstav. Predstavljajte si. Vokalist Andy Kuntz na odru in ostali člani skupine Vanden Plas »stlačeni« v prostoru za orkester. Navdušeni Hohlbein pa je tako napisal na podlagi tega uspeha novo novelo z istim naslovom (»Blutnacht«). Ker je zgodba kompleksna, so se Vanden Plas odločili, da posnamejo »Kroniko o nesmrtnih« v dveh delih in izdajo dva albuma. Ne glede na to, da je glasbeni koncept že ustvarjen za celo zgodbo. Drugi del, torej drugi CD, je napovedan za izdajo v začetku leta 2015!
In zgodba? Je človek lahko nesmrten (obnaša se žal že tako)? Vprašanje, ki je od vselej burilo človeško domišljijo. Glavni lik te zgodbe sliši na ime Andrej Delany. Možakar nosi dar nesmrtnosti in vse kar si želi je to, da bi postal smrten, kot vsi »normalni«. Tava skozi stoletja v iskanju svoje končne odrešitve, ob tem pa ne sluti, da si je nakopal srd in nemilost sil, ki lahko manipulirajo z večnostjo ter tako počasi zategujejo zanko okrog njegovega vratu. Iz »sveta noči« pristopi do Andreja bitje sence, ki prevzame človeško obliko in ga skuša prepričati, da skupaj strmoglavita panteon starih bogov ter ukradeta božji prestol. Nasproti pridejo Andreju himere, ki ga svarijo nad nevarnostjo sklepanj brezbožnih zavezništev. Himere orišejo Andreju zgodbo o njegovi izgubljeni ljubezni , o dušah izgubljenih otrok in ga usmerijo na »prepovedano pot«. To je k Mariusu, svojemu sinu za katerega misli, da je mrtev ter k Mariji, ljubezni njegovega življenja. Tako se Andrej naenkrat znajde med dvema svetovoma (»Netherworld«), kjer obstane sredi vojnega besnila nebeškega sveta in sveta večne teme. A katera od arhaičnih bitij sence je zla skušnjava in katera razsvetljenje? Katero bitje mu želi pomagati in katero ga želi izdati ter pogubiti? Zato mora Andrej sam izbrati kateri izmed vizij bo sledil, saj lahko najde pravo resnico le v sebi in nikjer drugje. Ker pa smo dejali prej, da so Vanden Plas štorijo razdelili v dva albuma, se prvi del zaključi na točki, kjer izgleda za glavnega junaka vsa situacija brezupna in izgubljena.
Tako kot zgodba, je tudi glasba izjemno mračna. Mračno epski pomp. Izreden občutek za izpostavitev definiranih melodij, tokrat okrašujejo orkestralni aranžmaji, Vanden Plas pa ostajajo veliki mojstri bombastičnega šov teatra. Album nenehno valovi na nenadnih preobratih razpoloženjskih stanj, ko se udarni in vrtoglavo pospešeni, kot tudi riffovsko masivno našopirjeni deli prelijejo v sofisticirane pasaže, kjer polnijo prostor zvočne krajine klavir, čisti zvok kitare (brez efektov), vzorčne zvočne zanke, v takšnem okolju, pa se vokalne imenitnosti izjemnega Andyja Kuntza znova bohotijo v vsem sijaju vrhunske interpretacije.
Album se razvija kot zgodba. Junak tone vse globje v skušnjavi in ob koncu trešči v samo dno eksistence. Tako gre album. Iz minute v minuto postaja album vse bolj mračen, občutek definitivnega konca živo bdi ob poslušalcu. V kompozicijah dominira raba molovskih struktur. Vse polno je čustev hrepenenja,, žalovanja ob izgubi, ihte brezupnega iskanja odgovorov. Vanden Plas so vse skrbno embalažirali. Točkovno so umestili v kompozicije orkestralne aranžmaje, spet na drugih točkah prave pevske zbore, podvojili in potrojili Kuntzev vokal z dodatnimi vokalnimi harmonijami, ob vsem tem zasolili skladbe tudi z dodatnimi atmosferičnimi zvočnimi zankami, ki dramatizirajo razpoloženja zlasti na najbolj sofisticiranih točkah kompozicij. Ker pa je v naravi progresivnega metala, da instrumetni niti za hip ne mirujejo v razkazovanju virtuoznih akrobacij so motivi dodatno razgibani z nekaterimi izrednimi prehodnimi deli Andreasa Lilla na bobnih, kot tudi obrati ritmičnih ključev. Kitarska igra Stephana Lilla je tista elementarna zaščitna zvočna in slogovna znamka skupine, ki predstavlja glavno vez med starimi in novimi Vanden Plas. Günter Werno prispeval nekaj odličnih domislic v aranžiranju klaviatur. Preplet zvokov sintetizatorjev, klavirja, same orkestralne zabele, je delo briljantne aranžerske finomehanike tega izkušenega glasbenega mojstra! Album atmosferično raste iz minute v minuto do zaključnega krešenda, ki ga sklene »deseta vizija« Inside. V slogu starih Vanden Plas zazveni v nekaterih izredno tekočih pasažah znamenito naviti, skorajda že uničujoče povampirjeno rušilni riffovski zid kitare Stephana Lilla! Ob izjemni zaključni »Inside«, smo priča takšnim dejanjem zlasti v sredinskih skladbah albuma New Vampyre in takoj za njo v eni najmočnejših točk albuma The King And The Children Of The Lost World. Slednja je še posebej resnična v doseganju perfektnega kumulusa mračno teatralne zazrtosti vzdušij in metalske rušilnosti. Seveda pa je vse na albumu zabeljeno z bombastiko refrenskih napevov Andyja Kuntza. Vanden Plas so v komponističnem smislu izšli tudi iz te zgodbe enkrat več, kot absolutni zmagovalci. Od nekdaj so podrejali kompozicije iskanju perfektne melodije. In tudi to pot ni nič drugače. Vzdušja grabijo resničnostjo in kurja polt ne izostaja ob poslušanju tega izdelka. Zanj si je vredno vzeti čas. Ker je vrhunsko detajliran.
“Chronicles of the Immortals – Netherworld – Path 1.« je garant izredno poslušljive glasbene substance. Ta je vsekakor mračna, kar je pogojeno z zgodbo, na katero je vezana, nikakor pa ni, glede na izvorni pedigre glasbene kompleksnosti skupine, neosvojljiva. Vanden Plas vzdržujejo izredno kompaktnost kompozicij, vodilni motivi ohranjajo dominantno lego znotraj strukturiranja in instrumentalne pasaže so v skladbah jasno kontrolirane!
Album vam navkljub bogatim melodijam, ne bo takoj zlezel v ušesa, pač pa bo zahteval od vas nekaj več rotacij. Ravno prav da osvojite koncept na katerega je vezana glasba, kar vsa bo vodilo do tega, da boste dosegli bistvo njegove sporočilnosti! Album finomehanike združevanja močnega sporočila zgodbe z vrhunstvom glasbenega komponiranja skupine. Gre za nov zrelostni mejnik v karieri skupine in vrsto art briljance, ki jo dosegajo danes v glasbenem svetu le redki izvajalci. Unikatno in neponovljivo. Glede na to, da je glasbeni koncept za zgodbo že izdelan, ni strahu da bi naslednik prvega dela slučajno kakovostno klecnil, zavoljo pomanjkanja kreativnega navdiha ali izvedbene podoživetosti. Vanden Plas so morali prenesti energijo in sporočilo igre »Blutnacht« z odrov teatra na CD. Glede na izredne izkušnje članov skupine iz preteklosti in mnogotera pretekla pečanja z orkestralnimi deli, zadeva za skupno ni predstavljala hujše ovire. Kvečjemu še en »sladek« umetniški izziv, ki mu je bila znova kos!
na vrh