Young, Neil: Chrome Dreams II.

Neil Young je eden tistih izvajalcev, ki vsekakor sodi v kategorijo "starih prdcev", a njegovi "prdci" so vse prej kot smrdeči in vsekakor nič kaj nedolžni. Z zadnjimi studijskimi ploščami se je sicer trudil s konceptualnimi albumi, ki so bili zgrajeni na dobrih idejah, a je pogosto šepala sama izvedba.

Chrome Dreams II da misliti, da najbrž obstaja tudi Chrome Dreams (I). Plošča s tem naslovom bi morala obstajati in bi morala izziti konec sedemdesetih, a se to ni nikoli zgodilo. Namesto tega je Neil številne pesmi kasneje v takšni ali drugačlni obliki objavljal na drugih albumih – recimo Like A Hurricane, Powderfinger, Pocahontas, Look Out For My Love in druge…

Chrome Dreams II je podobno zbirka starejših skladb, ki jih Neil ni vedel, znal ali želel umestiti na katero od številnih plošč v zadnjem desetletju, obenem pa je na njej tudi nekaj svežih zadev. Središče je kar 18 minut trajajoča Ordinary People, tipična Youngova pripovedno-instrumentalna mojstrovina, okoli katere se vije še raznolik glasbeni kolaž countryja, rocka, popa, umazanega in drvečega kitarskega rocka, misticizma in nenavadnosti – recimo uporaba otroškega zbora (The Way) ali pač prikrito obešenjaški humor (Dirty Old Man).

Lahko si seveda želimo, da bi na Chrome Dreams II gledali kot na svežo studijsko ploščo prekaljenega veterana, a gre vseeno bolj za zbirko neuporabljenega, vsekakor avtentičnega, zanimivega in najbrž tudi brezčasnega (to je zaenkrat pač težko trditi) materiala, ki ga je plodni avtor pozabil ali pač pustil v kakšni ustvarjalni "starinarnici".