Britanska rock skupina The Cult je po petih letih izdala novo ploščo Choice Of Weapon. Od velikih uspehov v drugi polovici osemdesetih let so njeni člani od leta 1994 izdali samo štiri albume. Tej številki so botrovala tudi trenja med pevcem Ianom Astburyjem in kitaristom Billyjem Duffyjem, ki sta edina originalna člana. Dejstvo je, da po velikem uspehu pride neizbežen padec, še težje pa se je pobrati. The Cult so lastniki neprecenljivih biserov v podobi albumov Love, Electric in Sonic Temple, ki so postavili mejnike v rocku s primesmi novega vala, hard rocka in svojstvene temačnosti. The Cult so vedno zveneli epsko in malce zlovešče. Zlasti v počasnejših skladbah je njihov zvok popolnoma v funkciji besedil. V obdobju neaktivnosti The Cult je Astbury sodeloval v zasedbi The Doors Of The 21st Century, v kateri sta igrala člana The Doors Ray Manzarek in Robbie Krieger. Ravno zaradi izvajalske in osebnostne podobnosti z Jimom Morrisonom, je Astbury skorajda utelešal pokojnega pevca. Občasno samodestruktivno vedenje je zaviralo delovanje The Cult, zato so si v zadnjem desetletju vzeli daljši premor. A Astbury in Duffy ne zdržita drug brez drugega. Glasbene ideje in boleča besedila, polna žalosti in potolčenih sanj, so lepilo, ki dela The Cult tako drugačne od vseh drugih. Duffy sicer ni kitarski heroj, a to sploh ni pomembno, saj v želji po vdihu življenja v skladbo, svoje melodije in fraze zlahka vtke v njihov zvok.
Ian Astbury in Billy Duffy sta v svojo družbo leta 2006 sprejela bobnarja Johna Tempesto, bas pa tudi že nekaj let igra Chris Wyse. Po mnogih ljudeh, ki so se na teh položajih zamenjali skozi trideset let, kaže da sta oba prava kalibra za muhastega Astburyja in premetenega Duffyja. The Cult so kompakten rockovski kvartet, ki na Choice of Weapon ničesar ne prepušča naključju. Njihovo post punkovsko videnje sveta je bolj kot ne precej apokaliptično. Glede na trenutno situacijo v svetu, ko že tako izmozganega delavca tolče še globalna kriza, je jasno, da je glasba neposredna in iskrena, besedila pa so mnogokrat precej ostra, saj Astburyjev besednjak ne varčuje z municijo. Če vas slučajno kaj užali, se opravičujem v njegovem imenu. Umetnikova pravica je, da se izraža po svoje, le da ne žali. Astbury dobro ve, kje je meja. The Cult so torej zmogli domisliti in posneti daleč najboljši album po svojem bleščečem obdobju konec osemdesetih.
Ian Astbury je mnogo navdiha črpal iz različnih tradicionalnih mitologij in verovanj, blizu so mu severnoameriški Indijanci in budisti. Zanima ga, kako na probleme življenja in okolja gledajo drugod po svetu. Zavestno odklanja zahodnjaško dojemanje sveta. Seveda ne pridiga o univerzalni ljubezni in miru za vse, ampak prej kaže na to, da je tokrat nekaj zares hudo narobe. Treba si je pomagati predvsem z zavedanjem o možnosti samorešitve s tem, da ne zapademo v samouničenje, ampak poizkusimo storiti vse, da si z zdravo pametjo in občasnim sanjarjenjem uredimo življenje. Ian Astbury dobro pozna take situacije, saj je imel z nezdravim načinom življenja kar nekaj izkušenj. S tem tudi ploščo Choice Of Weapon plemeniti in jo daje na ogled in v posluh pazljivim in pozornim ušesom. Glasba The Cult v novem tisočletju še vedno prepriča, z zvoki klaviatur so nekaterim skladbam vdihnili zanimivejše življenje, za razliko od prejšnje plošče Born Into This, pa je Duffyjeva kitara tokrat ravno prav glasna in ravno prav umazana. Taka, kot mora biti. The Cult v drugo desetletje novega tisočletja vstopajo z dvignjeno glavo.
na vrh