Guns N' Roses, nekdanji legitimni nasledniki divjih Rolling Stones in razvratnih Aerosmith, so leta 2008, po več kot štirinajstih letih, končno izdali dolgo pričakovani Chinese Democracy. Plošča, ki velja za eno najdražjih, ne pa tudi najuspešnejših plošč v zgodovini glasbe, je v času svojega nastanka doživela marsikaj. Najprej je prišlo do še danes nepojasnjenega spora Axl-Slash, ki je nato vodil do skorajšnjega razpada skupine, saj v njej (od originalne zasedbe) ostaja le še pevec Rose. Z vsemi spremembami se je takrat posodobljena zasedba leta 1998 končno lotila dela. Med pripravami naj bi, po poročanju pevca Rosea, na novo posneli tudi debitantski Appetite For Destruction, ki se še vedno nahaja v pevčevih arhivih. Prvotno snemanje je bilo končano leta 1999, album pa naj bi bil izdan v novem tisočletju. Prihod producenta Roya Thomasa Bakerja pa je prepričal skupino, da bi bila takratna verzija lahko boljša. Po zapravljenih trinajstih milijonih ameriških zelencih, ponovno številnih kadrovskih spremembah in še dodatnih osmih letih, je bil dolgo pričakovani plošček izdan leta 2008.
Plošča, ki bi jo lahko označili tudi kakor Axlov solo album, (izdan pod blagovno znamko Guns N' Roses), je zanimiv progresivni eksperiment, ki pa je zaradi dolge čakalne dobe nekoliko izgubil na svoji aktualnosti. Z elementi industrijskega in progresivnega rocka prežeta zadeva, ki hkrati tvorijo tudi njeno rdečo nit, ima v katalogu skupine prav posebno mesto, saj je čisto drugačna od ostalih, ki so nastale v nekem drugem času. Kitajska demokracija je namreč edina, ki je za svoj nastanek potrebovala dolgih petnajst let, številne kadrovske spremembe in nenormalno velika sredstva. Ravno s svojo drugačnostjo pa slednja dokazuje, da Gunsi niso le band, ki je v času dolgolasega rocka obvladoval koncertne odre, ampak so skupina, ki lahko preživi spremembe in s svojo edinstvenostjo znova in znova preseneti. Štirinajst skladb dolgi izdelek pa dokazuje ravno to, člani zasedbe se lahko menjajo, a dokler bo v skupini prisotna besedilna genialnost pevca Rosea, Gunsov ne gre odpisati.
Uvodoma sprožene velikanske količine adrenalina se v nadaljevanju albuma nekoliko umirijo, saj nam v prihajajočih skladbah pevec Rose pokaže tudi svojo nežnejšo plat. Z vplivi Eltona Johna zaznamovana "Street of Dreams" napove, da Axlova eksperimentalna sla še niso pošla in da se potovanje v svet glasbenega eksperimentiranja šele dobro začenja. Slogovna pestrost albuma se nadaljuje preko nekoliko bondovske "If the World" in s kitajskimi melodijami zaznamovane "There Was a Time", ki nas počasi začne prepričevati, da pa morda dolgoletno čakanje le ni bilo zaman. Knjižno navdihnjena "Catcher in the Rye", ki je nastala kakor posledica obsesije Rosea z omenjeno knjigo vsebuje tudi posebno posvetilo. Izkušeno oko bo namreč v njenem zaključku opazilo metaforični opis dneva, ko je Mark Chapman umoril Axlovega vzornika Johna Lennona. Plošča se nato brez posebnih presenečenj preko skladb Scraped in Riad N' the Bedouins počasi približuje svojemu vrhu. Slednjega uspešno napove nekakšna slogovna združitev psihedeličnih zvokov Pink Floyd in zgodnjega metala Black Sabbath. Šestminutna skladba "Sorry" še enkrat opraviči Roseov status odličnega tekstopisca. Slednja je namreč deležna številnih interpretacij, a pevec se razkritju njenega pomena uspešno izogiba. Po njegovem je namreč ravno množičnost interpretacij čar glasbe, vsak si bo namreč besede razlagal po svoje, a hkrati ga bo še vedno zanimalo, kaj je z njimi mislil avtor. Albumov veliki finale nekoliko preloži rahlo neposrečena "I.R.S", ki hkrati tudi poskrbi, da je zaključek toliko slajši. Mogočni uvod v "Madagascar" napove, da se obeta nekaj velikega, nekaj česar ni zmožen napisati vsak, ampak je za to potrebna genialnost. Zmes simfonike, hard rocka in zvočnih izsekov številnih filmskih klasik je nedvomno naslednji "November Rain" ali "Estranged", le da ta ne temelji na nesrečni ljubezni. Besedilo namreč govori o samoti in o tem kakor smo kdaj vsi v situacij, ko se ti vse pomembno zruši. Pesem je po svoje nekakšen Axlov obračun s številnimi sovražniki, ki so ga žalili v preteklih letih, saj jim z njim jasno pove, da ga njihovo govorjenje ne zanima in da je sam svoj gospodar. Veliki trenutek se zaključi s srce parajočo balado "This I Love", ki je nastala kot posledica Axlovega čustvenega izlitja po neuspelem razmerju z ljubeznijo Axlovega življenja, Stephanie Seymour. Izredno čustvena balada je namreč v celoti posvečena pripovedovanju o tem, da njuna ljubezen zanj še ni umrla in da jo, čeprav ona vse to zavrača, še vedno ljubi.
Gre za album, ki vsebuje nekaj najboljših besedil, kar jih je napisal pevec Rose. V mnogo smereh gre namreč za nekaj več, kar je skupina kdaj koli ustvarila, prav tako pa se odpravi tudi v neraziskana območja, ki jih stara zasedba zagotovo ne bi zmogla doseči. Mislim, da je Axlu in njegovim glasbenikom s to ploščo uspelo ustvariti nekaj, za kar je bilo vredno čakati. Plošča namreč vsebuje vse od agresivnosti, ki jo lahko zaznamo v uvodu, do nežnosti, ki smo ji priča v njenem zaključku. Razumem pa tudi, zakaj je Axl za njo potreboval toliko časa – ploščo je namreč v vseh teh letih spremenil v mojstrovino. Žalostno je le to, da ploščo veliko ljudi sovraži, saj ne vsebuje zvoka "klasičnih Gunsov".
na vrh