Thin Lizzy: Chinatown

Thin Lizzy korakajo v osemdeseta leta v prenovljeni podobi. Gary Moore, nepoboljšljivi brenkaški heroj, ki je močno pripomogel k uspehu Black Rose, se zaradi "preobčutljivosti" na rastoče Philove ter Gorhamove težave z drogami, sredi istoimenske turneje še zadnjič odloči za odhod. Na njegovo mesto stopi plašni, blues orientirani kitarist Snowy White, kar Thin Lizzy v smislu tehnične dovršenosti ne koristi ravno najbolj. Snowy se teh "pomanjkljivosti" očitno dobro zaveda, zato ob Scottovi pomoči vse svoje moči usmeri v ustvarjanje harmoničnih kitarskih dialogov. Kakorkoli že, slednji nikakor ne uspejo poustvariti razburljivega vzdušja Black Rose. Razumljivo z omenjenim razvojem dogodkov ni bil zadovoljen niti legendarni Tony Visconti, katerega odhod je kot zakleto prišel v za Phila Lynotta najmanj ugodnem trenutku.

Rezultati vseh teh kolobocij se zrcalijo v podpovprečnosti Chinatown, ki ob Night Life na koncu izpade za verjetno sploh najslabši Thin Lizzy album (preseže ga celo podobno brezidejni naslednik Renegade)! Lizzy tokrat namreč nasploh prvič popolnoma brez orientacije tekajo iz zavetja ene mlačne zamisli v objem druge. Dvojec Lynott – Gorham še nikoli ni zvenel tako nebogljeno. Podobne kritike gredo na račun mlačne produkcije, ki si je Thin Lizzy nikakor nebi smeli privoščiti. Očitno so gospodje v tistem času za dosežek jemali že samo dokončanje albuma.

O Chinatown je resnično težko izreči kako pohvalno besedo. Album se deli na dva dela; prvega obetavnejšega ter drugega, sestavljenega zlasti iz pomilovanja vrednih drugorazrednih skladb, ki služijo predvsem kot material za zapolnjevanje prostora. Na ta dolgočasni ogled "kitajske četrti" odrinemo ob zvokih We Will Be Strong, optimističnega navdušenja polne Lynottove zadevice. Skladba, če odmislimo zmedeno zastavljen miks kitar, ostaja eden od testamentov Thin Lizzy moči. Tempo se stopnjuje z razgibanim ala boogie kitarskim rifom Chinatown, ki se lepo ujema z najboljšo skladbo albuma Killer On The Loose. Pri slednji gre za edino tipično Philovo bas linijo, učinkovito združeno z sicer to pot večinoma enoličnim kitarskimi aranžmaji. Odlična skladba, ki bi, ob optimalnih pogojih, verjetno izpadla dosti bolje. Omembe vredna je še avtobiografska pripoved Sugar Blues, ob kateri se bo vsak, ki mu je zakulisno Chinatown dogajanje vsaj malce poznano, samo kislo nasmehnil. Verjeli ali ne je to tokrat na žalost tudi vse, kar nam imajo Thin Lizzy užitnega za ponuditi. Ostanejo samo kupi smeti v smislu smešne popish zadeve Sweetheart, zavajajoče Having A Good Time (!), ter abnormalne Genocide (The Killing Of The Buffalo), o kateri pač resnično ne mislim izgubljati besed. Lahko rečem samo, da o njej pove dovolj že sam naslov! Tu so še grozni, a vsekakor privlačnejši od omenjenega lova na bizone, Didn't I ter Hey You.

Chinatown na splošno gledano odseva dejansko podobo stanja Lynotta in kompanije na prelomu desetletja. Verjetno se bo marsikdo od vas tolažil, češ da ob sijajni Black Rose, Chinatown samo nikoli ni bilo usojeno resnično zasijati. Kakorkoli že, od glasbenikov takega kova bi definitivno pričakovali več.