Nčodnč so kočevska glasbena skupina, ki jo zastopajo štirje prekaljeni in izkušeni glasbeni mački, pravi stebri kočevske glasbene scene, bodimo še bolj bolj precizni, nekakšni botri kočevskega rock'n'roll podzemlja! Nčodnč so še leta 2009 izdali kot trio, svoj studijski prvenec imenovan »Izlet v neznano«. Ta je v celoti odpet v slovenskem jeziku, takrat pa so Nčodnč punkersko rožljali. Pred petimi leti so prerasli v kvartet, njihov glasbeni izraz, pa je pričel postajati vse trši in trši. To postopno metaliziranje so Nčodnč izražali tudi na kompilacijah »Kočevje špila«, ki so izhajale med letoma 2012 in 2016, saj so na vsako izmed njih prispevali Nčodnč novo skladbo. A je med temi našla pot do albuma »Children of Tomorrow« vsega ena in sicer Downrise iz kompilacijske zgoščenke 2016. To le pomeni, da Nčodnč ne živijo življenja v preteklosti, pač pa je album »Children of Tomorrow« dejansko kar se da pristen odtis ustvarjalnega vrtinca, ki je zajel skupino v obdobju zadnjih dveh let.
»Children of Tomorrow« je zanimiva, pravzaprav unikatno zvočna in nevsakdanja zmes elementov thrash metala, HCja in seveda punk rocka. Neverjetno je kako dobro so razmeščeni ti trije žanrski elementi in kako briljantno sobivajo med seboj in pravzaprav strpno komunicirajo na tem albumu. Dejansko je pri Nčodnč tako, da je polovica postave, to je ritem linija bolj punkerska, druga polovica, se pravi obe kitari, pa je bolj naklonjena preigravanju metala.
Album »Children of Tomorrow« je prvovrstno jedki in žgoče besni šrapnel v čelo blesavo, ki za seboj ne pušča preživelih. Kolje vse pred seboj in se postavlja z neverjetno agresivno prodornostjo. Zaigran je po vzoru živega nastopa v studiu in ta živost oziroma zvočna avtentičnost je izredno dobro ujeta na zvočni nosilec. Prekleto dobro je prenesena nanj. Kemija vseh štirih elementov, ki gradijo podobo glasbe tega albuma, funkcionira izvrstno, skozi to kemično koherenco, pa ni težko zaznati izredne tovarišije, ki veže skupaj ta kvartet.
Riffi so mastni in »debeli«, raje nižje uglašeni, bas linija rožlja in reže skozi beton brez sklepanja kompromisov, snare je togoten in besneč kar se da, hrumeče grleni in izrazito pečatni vokal Bita, pa je dobesedno pisan na kožo zvočni karizmi in komponistični estetiki tega albuma, ki se lahko pohvali s čistokrvnim nizom točk peklenskega srda, ki se kotalijo druga za drugo v višji do najvišji hitrostni prestavi. Nčodnč, ki ne skrivajo niti za hip prešerne podzemne umazanije, posvojene iz svojih punkerskih časov, sicer vpenjajo elemente starošolskega thrash metala ameriške šole, groove kinetika pa v kombinacijah z vodilnimi frazami evocira spomine na dobro staro Pantero (Untouchables, Master of Blood), zgodnjo Metallico (Bigger Than Life), medtem ko prevaja skladba Downrise celo nekaj stare dobre Sepultura sentimentalnosti. Pri vsem tem pa Nčodnč silno dobro mešetarijo z ustvarjanjem grabežljivega groove momenta, na katerem vibrantno visoko valovi celoten album. Skupina tudi brez težav obrne ritmični ključ znotraj dane skladbe, vrinja izdelane instrumentalne pasaže, se zavihti naproti modulacijam fraziranja, sami refrenski napevi, pa so ošiljeni tudi z grabežljivo mero muzikaličnosti. Ena najbolj dovršenih in detajliranih kompozicij, ki pravzaprav združuje vse malo prej opisano v izvrsten konglomerat, bi po izbiri avtorja tega članka bila skladba Humanoid (Time To Die), vendar pa delam takoj s tem krivico drugim skladbam. Kolikor delujejo Nčodnč v poslušanju »narejeni na prvo roko«, to pravzaprav niti najmanj niso. Komadi posedujejo namreč vse polno detajlov in čuti se, da jih je skupina dlje časa zavzeto aranžirala do končne podobe in da je pred tem vse ideje in kompozicije ogromno preigrala skupaj ter preizkušala njihovo učinkovanje v realnosti! Skrivalnic med člani skupine ni, koherentno učinkovanje točk je izjemno, to pa je le dodaten dokaz, da vlada med člani kvarteta izredna sloga in tovarišija.
Skupini je na mestu producenta in usmerjevalca pomagal tudi Roberto Bulešič, sicer bobnar istrskih punkerjev Tito's Bojs. Kdor pozna to skupino, ve iz kakšnega testa je Robi. Glede na srčnost in iskrenost, ki ji kremenito sledijo na tem albumu Bito, Rupa, Gagi in Seba, boljšega sodelavca in pravzaprav petega člana, kot je Robi, ne bi mogli dobiti na krov. Robi je izvrstno opravil delo. Zanimivo je da je Kočevska tradicionalno navezana na Hrvaško zaledje (velja tudi obratno) in da so povezovanja s hrvaškimi skupinami za obstoj in razvoj lokalne rock'n'roll scene na Kočevskem pravzaprav esencialne, to pa hkrati kočevskim skupinam vdihuje tudi edinstveni pečat, ne glede na žanr.
Nčdonč so dejansko vse drugo prej, kot pa tisto, na kar nagovarja ime skupine. Otipljive substance je vse polno in nad takšno rock'n'roll držo bi visoko privzdignil obrvi tudi sam železni kancler in pokojni Lemmy Kilmister. Besedila so neverjetno iskriva in bridko realistična, s svojo sporočilno vrednostjo pa izžarevajo pravi gnev uporništva, držijo ogledalo občemu družbeno sistemskemu razkroju in seveda bridko oznanjajo apokaliptični prihod nove generacije »jutrišnjih otrok«. »Včerajšnji« so namreč vse zajebali in prav je da stori nekdo nepovratni konec vsem človeškim absurdom!
Če je kje kakšna slovenska rock in metal skupina v zadnjem letu pustila gola jajca na svojem albumu, potem so to v prvi vrsti Nčodnč, ki so svoje delo opravili z vsemi odlikami. »Children of Tomorrow« zgrabi takoj, takoj zdraži. Tako pristen in iskren izdelek je. Obenem pa je njegova zanimivost ter posebnost ta, da je po strukturah kompozicij silno raznolik in da poseduje vsaka od kompozicij kup detajlov, ki priraščajo k srcu poslušalca z vsakim sledečim poslušanjem. Torej. Bolj ko posluša ta album, rajši ga imaš. Naposled skleneš, da moraš Nčodnč nujno čimprej doživeti tudi na koncertnem odru! Ob tem ni treba poudarjati da so Nčodnč s »Children of Tomorrow« dosegli tisto, kar je v artizmu vsake skupine najpomembnejše. Predstavili so se kot entiteta s samoniklim glasbenim dosjejem, ki zvoči edinstveno in unikatno. Delo opravljeno z veliko vrlino in eden najbolj prepričljivih albumov na polju slovenskega podzemnega šundra za letošnje leto. Upam, da bo doživel konkretno predstavitev na koncertnih odrih, kajti to je najmanj, kar si ti srčni fantje tudi zaslužijo!
Nčodnč - Downrise (uradni video):
na vrh