Od časa do časa nastane glasbena zasedba, ki jo strokovni krogi ali poslušalci označijo za superskupino. Njeni člani so glasbeniki z zvezdniškim statusom in bleščečo kariero, ki v novem okolju vidijo možnost za odkrivanje novih glasbenih svetov. Če omenim samo nekatere: Cream, Blind Faith, Bad Company, Asia, Traveling Wilburys, Temple Of The Dog in Audioslave. To so imena, katerim se po novem pridružujejo člani skupine Chickenfoot. Zabavno ime skriva rockovske velikane: bobnar Chad Smith je član Red Hot Chili Peppers, pevec Sammy Hagar in basist Michael Anthony sta bila včasih pri Van Halen, kitaro pa igra Joe Satriani. Večinoma se visoko zveneči projekti sesujejo že ob uvodnih notah. Pot po prvencu Chickenfoot pa je drugačna. Pričakovanja so bila v glasbenem svetu že od razkritja te formacije zelo visoka. Sodeč po medmrežnih mnenjih je bilo še največkrat zaslediti precejšnjo skepso. Kako štiri preverjene glasbenike spraviti v isti studio in na isti oder? Če povzamemo misli pevca Hagarja, do projekta Chickenfoot sploh ne bi prišlo, če se ne bi ujela s kitaristom Satrianijem. Večino skladb sta namreč napisala skupaj, basist Anthony in bobnar Smith pa sta sodelovala pri njihovi dodelavi v studiu.
Skupina Chickenfoot je nastala po številnih neobveznih koncertiranjih, ki so se odvijala v Hagarjevi gostilni Cabo Wabo v mehiškem letovišču Cabo San Lucas. Resnost dela je na prvencu Chickenfoot popolnoma drugotna. Vsi štirje so novo glasbo posneli takorekoč za lastno zabavo, saj je vsak zase v svoji karieri našel čas za novo usmeritev. Ravno v sproščenem pristopu je ključ poletne glasbe zasedbe Chickenfoot. Joe Satriani je po desetletjih snemanja in nastopanja kot eden najslavnejših kitaristov v vokalnem bendu resnično zaživel. 61-letni Sammy Hagar, ki je za nekatere odločilno zaznamoval drugo obdobje legendarnih Van Halen, je bil sicer soliden kot solist, vendar mu je zmanjkovalo izziva. Michael Anthony je prekaljen basist in morda še bolj znamenit kot izreden spremljevalni pevec. Njegovi visoki tenorji so bili odlični na vseh albumih skupine Van Halen, na plošči Chickenfoot pa odločno izkazuje prej navedeno dejstvo. Bratoma Van Halen se po njem gotovo hudo kolca. Chad Smith je bobnar, ki morda včasih spomni na Johna Bonhama iz Led Zeppelin. Ne manjka mu izkušenj, poleg matične skupine je sodeloval z umetniki, kot so Johnny Cash, Glenn Hughes, John Fogerty, Fishbone in drugimi. Vsi štirje so polni zdravega in mestoma malo lucidnega humorja, ki jim je navdih za ustvarjanje precej raznolikih glasbenih področij. Večinoma so trdno zasidrani v trdem rocku, ki pa ga plemenitijo z bluesom, funkom, jazzom in soulom. Več kot polovica skladba je dolgih prek pet minut, kar za radijske postaje pomeni precejšen zalogaj. Ravno zato bodo Chickenfoot veliko igrali v živo, kjer bo njihova glasba zaživela v polnosti. Prvenec Chickenfoot obstaja tudi kot vinilna izdaja, na kateri je še dodatna skladba. Poslovne poteze so v modernih medmrežnih časih zelo pomembne. Če boste kupili original prvenca Chickenfoot, boste nagrajeni z ovitkom, ki je občutljiv na temperaturo. Sicer črn ovitek pod vplivom vaše telesne toplote pokaže, kaj se skriva pod prevleko.
Če vzamemo pod drobnogled instrumentalno podobo plošče Chickenfoot, priznam, da je umerjenost in uglašenost bobnov in basa primerna, na trenutke celo standardna. Anthony sicer zmore bistveno več, a so možje premogli dovolj zdrave pameti za ustrezno podajanje not v nižjem frekvenčnem spektru. Satriani je znan po nedvomnih kvalitetah kot solist, v skupino pa se je dobro vklopil. Skladbe dihajo sproščeno tudi po koncu njegovih solo izletov, ki jih dozira vešče in artikulirano, kar je bila vedno njegova odlika. Sploh je zanimivo opazovati, kako delujejo štirje velikani, za katere je najbrž jasno, da bodo svoje inštrumente rinili v ospredje, ko in če bo le priložnost za to. Chickenfoot tukaj ne pogorijo, nasprotno, celo spodbujajo drug drugega v iskanje glasbene oblike, ki bo prepričala in osvojila najhujše skeptike. Nekateri bodo rekli, da so Chickenfoot podobni Led Zeppelin, vendar je trditev zelo smela. Bolje je zapisati, da so se razvili iz želje po sproščenem muziciranju, ki jim lahko vliva veliko dodatnega poguma in samozavesti. Kako dolgo bodo Chickenfoot zdržali skupaj, ne vem. Naslednje leto naj bi Red Hot Chili Peppers nadaljevali s snemanjem nove glasbe, drugi trije člani pa bodo, upam, toliko pri sebi, da bodo Smitha počakali. Glede na glasbo na prvencu Chickenfoot, je skoraj nemogoče v bobnarski vlogi slišati koga drugega. Nekatere zamisli smo morda že kje slišali, posamezne delčke melodij tudi, nekateri teksti so morda malce na meji uporabnega, pa vendarle. Sammy Hagar je še vedno neugnani mladenič, ki bi se dan in noč zabaval. Morda bo kdo rekel, da pri njegovih letih to ni več primerno ali celo higienično, vendar je več kot očitno, da mu dobra glasba in druženje s prijatelji v Chickenfoot pomeni največ na svetu. Vsaj za zdaj. Glede na milijone, ki jih imajo na računih, Chickenfoot ni projekt za denar. Je zvest posnetek nekega obdobja, ko so štirje sposobni ustvarjalci izpeljali zelo soliden projekt za dušo. S tem so se gotovo dotaknili mnogih ušes po vsem svetu.
na vrh