Številni pripadniki mlajših generacij, celo tisti, ki posedujejo eklektičen in žanrsko neobremenjen glasbeni okus, pogostokrat delajo napako, da že vnaprej podcenjujejo stare bande z več desetletji kilometrine v stilu 'stari prdci ne morejo več pokazati nič pametnega, zato je bolje, da se upokojijo'. Potem pa se pogostokrat zgodi, da ravno ti 'stari prdci' v 21. stoletju ustvarijo glasbeni dosežek s katerim zasenčijo stvaritve veliko mlajših glasbenih izvajalcev, ki so hodili po njihovih stopinjah. Takšen primer so že pogostokrat prehitro odpisani ameriški jazz rock/pop rock heroji Chicago, ki so svoj zadnji studijski album z novim skladateljskim materialom izdali leta 2006, ko je izšel »Chicago XXX«. »Chicago XXXII: Stone of Sissyphus« je sicer izšel leta 2008, vendar je šlo za album, ki je bil izdan 'z zamudo', saj bi moral iziti že petnajst let prej.
»Chicago XXXVI« z alternativnim naslovom (lahko tudi podnaslovom) »Now« je tako po letu 2006 njihov prvi album s popolnoma novimi kompozicijami in obenem skupno že 36. album v njihovi zgodovini. Pod dolgoletno Chicago tradicijo izdajanja albumov, ki vsebujejo naslove z rimskimi številkami štejejo tudi koncertne izdaje in 'best of' kompilacije. Precej dolgo čakanje na izid popolnoma novega studijskega materiala se je privržencem vendarle izplačalo, saj Chicago že dolgo niso zveneli tako osvežilno in navdahnjeno kot na »Chicago XXXVI« oziroma »Now«, kjer celoten band, ki vsebuje kar devet članov (originalni člani so klaviaturist/pevec Robert Lamm, trombonist James Pankow, trobentač/pevec Lee Loughnane in saksofonist Walter Parazaider), razveseli s kompozicijami, ki obenem spominjajo na nekatere najboljše trenutke iz njihove preteklosti, hkrati pa tudi na račun odlične produkcije v režiji Hanka Lindermana, zvenijo sodobno in dostopno tudi mlajšim generacijam.
Fenomenalne vokalne harmonije v režiji petih različnih pevcev in mogočna pihalna sekcija sta bili vselej glavni odliki ameriških legend sofisticiranega pop rocka z elementi jazza. Na »Now« pa so navdušeno eksperimentirali tudi z elementi soula, diska in klasičnega rocka. Svoj skladateljski pečat sta na »Now« prvič pustila tudi dodatni klaviaturist/pevec Lou Pardini in tolkalist Walfredo Reyes, Jr.
Že otvoritvena skladba, »Now«, postreže s svojevrstnim presenečenjem, saj vsebuje elemente diska, katere je, po res dolgem času, zdaj razveseljivo vnovič slišati v Chicago glasbi. Chicago, z izjemo kratkega obdobja konec sedemdesetih, v svoji karieri niso veliko eksperimentirali z diskom, zato po vsem tem času rahel utrip 'vročice sobotne noči' v njihovi glasbi zveni nadvse osvežilno. Mojstri subtilnih atmosferičnih nians navdušijo s prekrasnimi simfoničnimi aranžmaji, prelestnimi, izjemno variabilnimi vokalnimi harmonijami ter pričarajo nostalgično-hipnotičen refren.
Na »More Will Be Revealed« se lahko sliši tudi nekaj odločnih kitarskih fraz, ki povezujejo melodični ustroj še enega čudovito aranžiranega dosežka z vrhuncem v nostalgičnem refrenu. »America« vsebuje kombinacijo družbene kritike na račun ameriških voditeljev, a po eni strani tudi nekoliko naiven pogled na pozitivne spremembe, ki naj bi s strani ljudstva prinesle in uveljavile 'ameriške vrednote'. Izrazito pozitivističen refren je aranžiran z melodičnimi pihalnimi vložki in bravuroznimi vokalnimi harmonijami ob katerih resnično zaigra srce. »Crazy Happy« vsebuje nekoliko zasanjan, jazzovski utrip, medtem ko igrivi refren s 'peresnimi' vokalnimi melodijami v nadaljevanju poskrbi za dobro zabavo.
Energični »Free At Last« vsebuje zanimivo ponudbo kitarskih akordov v režiji Keitha Howlanda in nekaj dobrih ritmičnih preobratov, medtem ko medsebojno izvrstno sinhronizirani saksofonski manevri na čudovit način podpirajo temperamentni refren. Power balada »Love Lives On« je šele prva skladba na albumu z odkrito ljubezenskim besedilom, tako da Chicago, kljub preteklem slovesu nepoboljšljivih romantikov in srceparajočih 'softičev', tovrstno tematiko na »Now« ohranjajo v mejah dobrega okusa. Vsi ljubitelji njihovih preteklih powerbaladnih hitov bodo zagotovo uživali v odlično aranžiranem in izborno odpetem refrenu.
»Something's Coming, I Know« vsebuje retro ritmični utrip in nostalgičen refren, kar v navezi poskrbi za nastanek magične atmosfere, kjer ne manjka niti bravurozna kitarska solaža. Podobno vzdušje vsebuje tudi zasanjani »Watching All The Colors«, ki nekoliko spominja na nekatere Chicago dosežke s konca sedemdesetih. »Nice Girl« je skladba s hudomušnim besedilom in fenomenalno vokalno predstavo, še posebno znotraj refrena, kjer se vnovič izkaže tudi neutrudna pihalna sekcija.
Lepo je slišati, da se v Chicago glasbo počasi vračajo tudi družbenokritična in pacifistična besedila s katerimi je Lamm že od njihovih začetkov trkal na zavest svojih ameriških rojakov, kar dokazuje zaključna skladba »Naked In The Garden Of Allah«. Slednja vsebuje najbolj mračno in resnobno atmosfero od vseh del na albumu, medtem ko ne manjka tudi orientalsko začinjeni ritmični utrip z nekaterimi presenetljivimi inštrumentalnimi finesami. Tu se Lamm obregne ob verski fanatizem (ne samo islamski, čeprav je bil naslov skladbe navdahnjen z legendarno sekto Asasinov), ki v svoji slepoti povzroča vse vrste nasilja. Bonus skladba, »Another Trippy Day«, ni nič slabša od 'regularnega' materiala na albumu; izvrstno aranžiran pop rock z dinamičnimi pihalnimi poleti, kjer ne manjka niti izborno odpet in hitro nalezljiv refren.
Mojstri ostajajo mojstri. »Now« je nekaj najboljšega kar se je Chicago zgodilo po koncu sedemdesetih, saj gre za nadvse okusno mešanico različnih slogov s katerimi so eksperimentirali v različnih obdobjih svoje kariere z velikim poudarkom na pihalni sekciji. »Now« je svojevrsten vrelec nostalgije in čudovit dosežek vrhunskih glasbenikov, ki niso pozabili časov, ko se je (skoraj vsa) glasba še ustvarjala s srcem. Chicago tako še vedno ostanejo eden najbolj primernih naslovov za poduk, kako mora zveneti sofisticirani pop rock z jazzovsko melaso in občasnimi pacifističnimi sporočili.
na vrh