Člani ameriških jazzrockovskih prvakov Chicago so bili po dveh dvojnih studijskih albumih ter naporni turneji v podporo plošči »Chicago« (1970) popolnoma izmučeni, tako fizično kot psihično, vendar producent James William Guercio (znan tudi po sodelovanju s skupino Blood Sweat & Tears), ki je bil odločen, da morajo nemudoma nadaljevati z ustvarjanjem nove glasbe dokler je 'železo še vroče', ni poznal nobenega usmiljenja. »Chicago III« je bil tako na Guerciovo pobudo še tretji dvojni Chicago album v nizu in to v časovnem razdobju, ki je bilo krajše od dveh let.
V dveh letih intenzivnih nastopov in prvih komercialnih uspehov so člani banda med turnejami spoznali številne stranpoti glasbene industrije, zato ima večina kompozicij na »Chicago III« občutno manj pozitivističen ton kot je bilo to sicer značilno za glavnino del z obeh predhodnih albumov. Osrednji skladatelji banda, se pravi klaviaturist/pevec Robert Lamm, kitarist/pevec Terry Kath in trombonist James Pankow, so v besedilih začeli obravnavati precej bolj resne tematike. Obenem je bil to njihov prvi album, ki je začel dolgoletno Chicago tradicijo označevanja naslovov plošč z rimskimi številkami.
Po silnem uspehu predhodnega albuma »Chicago« (1970) je bil pritisk na člane banda ogromen, vendar so se kar dobro znašli, artistično še za malenkost dozoreli in tudi nekoliko prevetrili svoj značilni zvok. Na »Chicago III« se nekoliko manj zanašajo na briljantno pihalno sekcijo Pankow/Lougnane/Parazaider, sicer njihovo najmočnejše orožje in nekoliko več eksperimentirajo z različnimi žanri izven jazz rocka. Tako se lahko denimo na uvodnem, devetminutnem energetskem katalizatorju »Sing Me a Mean Tune Kid«, kjer vokalno pobudo prevzame basist Peter Cetera in hit singlu »Free« s Kathom na glavnem vokalu slišijo številni elementi funka. Osrednji stvaritvi na albumu sta »Travel Suite«, Lammova 22-minutna suita, razdeljena na pet skladb, prek katere klaviaturist na različne načine izrazi svoje domotožje ter nič manj ambiciozna suita »Elegy«, katero je napisal Pankow. Slednja predstavlja redek progrockovski eksperiment, sestavljen iz šestih skladb, kjer je močan poudarek na pihalni sekciji in improvizacijah. Centralna skladba omenjene suite je nedvomno jazz fusion poslastica »The Approaching Storm«.
Na »What Else Can I Say« ter akustično obarvanem »Flight 602« Chicago eksperimentirajo celo s countryem, kar jim nikakor ne paše in na srečo tega v svoji karieri niso pogostokrat počeli. »Motorboat to Mars« je kratki, vendar intenzivni bobnarski solo v režiji bobnarja Dannya Seraphinea. Na skladbah kot sta »At The Sunrise« in progresivnorockovskem »Happy 'Cause I'm Going Home« s polno močjo zacvetijo njihove melodične aranžerske kvalitete in izpiljena sposobnost za kreiranje dramatičnih vokalnih harmonij v režiji tria Cetera/Lamm/Kath. Inštrumental »Free Country«, ki je izšel tudi kot B-stran singla »Free« in skladba »Progress« vsebujeta elemente fusiona, avantgardnega rocka in musique concrete (mdr. zvok straniščne školjke), kar za Chicago sicer ni bila pogosta praksa, saj na teh zanimivih eksperimentih prej kot ne spominjajo na spremljevalno zasedbo velikega Franka Zappe.
Na z briljantnimi orglarskimi in pihalnimi vložki prepredenem »Loneliness Is Just a Word« se Lamm dotakne osamljenosti na dolgi poti (v njegovem primeru koncertni turneji). »I Don't Want Your Money« je dokaj zabavni bluesrockerski eksperiment z Lammom na glavnem vokalu in kopico Kathovih polnomastnih kitarskih rifov. Skladba »Mother«, kjer vokalno štafeto vnovič prevzame odlični klaviaturist, je polna nostalgije in domotožja, medtem ko se med seboj za primat borijo pihalni in orglarski aranžmaji. »Lowdown«, ki je bil manjši hit single, je melodičen jazz rocker s Ceterovim tenorjem, srboritimi pihalnimi vložki in s Kathovo briljantno vah-vah solažo. Kathova petminutna suita »An Hour In a Shower« je polna prebrisanih akordov na akustični kitari, medtem ko kitaristov bariton blesti ob vročekrvnih pihalnih aranžmajih.
Glavna kvaliteta »Chicago III« je bila njegova eklektična narava, ki je sicer zaznamovala večino Chicago albumov iz njihovega zgodnjega obdobja. Centralni skladbi albuma, »Travel Suite« in »Elegy«, sta zadosten razlog, da je album še danes zanimiv za ljubitelje jazz fusiona in progresivnega rocka, medtem ko ljubitelji manj znanih Chicago pop hitov vsekakor ne smejo spregledati skladb »Free« in »Lowdown«. Za vsakogar se torej najde nekaj zanimivega, kar največ pove o vsestranskem artizmu tega legendarnega kolektiva, ki kljub številnim velikim uspehom ni nikoli počival na lovorikah. »Chicago III« je dosegel lep komercialni odziv, čeprav v nasprotju z obema predhodnikoma ni vseboval velikih hit singlov in ni na tako intenziven način dosegel širših mas.
na vrh