Ameriške legende sofisticiranega jazz rocka (kasneje soft rocka) Chicago so bile, po uspehu prvenca »The Chicago Transit Authority« in uspešni turneji, ki je temu sledila, prisiljene skrajšati svoje ime. Njihov originalni naziv The Chicago Transit Authority je bil namreč po nepričakovanem uspehu, ko so po ZDA postajali čedalje bolj prepoznavni, preveč sporen za čikaško prometno centralo, ki je zagrozila s tožbo pred sodiščem. S skrajšanim imenom so člani banda pod vodstvom klaviaturista/pevca Roberta Lamma, kitarista/pevca Terrya Katha, basista/pevca Petra Cetere, bobnarja Dannya Seraphinea in mogočne pihalne sekcije Loughnane/Pankow/Parazaider posneli album »Chicago«, ki je kasneje, ko se je uveljavila tradicija, da je vsak Chicago album vseboval novo zaporedno rimsko številko, postal znan kot »Chicago II«.
Chicago so na dvojnem albumu »Chicago II« še izpili svojo atraktivno mešanico jazz fusiona, soula in rocka. Album je naphan z daljšimi, eksperimentalnimi kompozicijami ter krajšimi dosežki z močnimi melodijami, ki so še dandanes prava paša za ušesa vseh ljubiteljev kvalitetnega in sofisticiranega pop rocka. Pihalni aranžmaji z delovnim etosom big banda, salonski klavirski vložki ter Kathov vokal na bazi soula imenitno zaživijo na uvodnem energetskem katalizatorju »Movin' In«. Na »The Road« se, ob močnem zaledju čudovitih vokalnih harmonij in radoživih pihalnih pasaž, izkaže basist Cetera s svojim značilnim tenorjem ter tako uspešno nadaljuje sila živahen ritmični utrip tega albuma.
»Poem For The People« vsebuje tudi elemente progresivnega rocka na račun nenadnih časovnih preobratov in je tudi po skrivnostno-romantični atmosferi bližje skladateljskemu pristopu nekaterih britanskih eksperimentalnih bandov iz začetka sedemdesetih. Tu na glavnem vokalu zablesti klaviaturist Lamm, ki je bil znan po svojih socialno angažiranih in kritičnih besedilih, sicer tako netipičnih za ameriško rock sceno. Vokalne harmonije so vnovič izjemno usklajene, medtem ko je odrezava pihalna sekcija, ob Kathovih inovativnih kitarskih variacijah, glavna odlika teh tehničnih mojstrov. Za tragično preminulega Terrya Katha je Jimmy Hendrix, ki je izjemno spoštoval vse člane banda Chicago, zlasti njihove vokalne harmonije, menda nekoč, v do lastnih sposobnosti skromnem slogu, izjavil, da je boljši kitarist od njega.
Na z bluesovskimi kitarskimi rifi zaznamovanem standardu »In The Country« si Kath in Cetera usklajeno porazdelita vokalne naloge, medtem ko pihalna sekcija sredi laskave ponudbe melodičnih aranžmajev vnovič odigra ključno vlogo pri stvaritvi ambientalne drame. Odlični »Wake Up Sunshine« za katerega je zaradi izjemno vabljivega refrena kar nekoliko presenetljivo, da ni postal hit, je zaznamovan z nostalgično-pozitivističnim utripom na račun prelestnih vokalnih harmonij in barvitega pihalnega zaledja. Osrednjo delo albuma je vsekakor ambiciozna, 13-minutna epska suita »Ballet For a Girl in Buchannon«, ki je razdeljena v sedem sekcij. Njen tvorec in glavni aranžer James Pankow je res prekosil samega sebe. Prva sekcija, »Make Me Smile«, na kateri se kot glavni pevec izkaže Kath, je postala hit in je še dandanes pogostokrat del Chicago koncertov. Posebno omembo si zasluži tudi peta sekcija, z nežnimi klavirskimi in pihalnimi aranžmaji prežeta »Colour My World«, ki je bila s svojim počasnim ritmičnim utripom v začetku sedemdesetih menda celo priljubljena za ozadje študentskih plesov.
»Fancy Colurs« je zaznamovan z mogočnimi vokalnimi harmonijami na kakršne bi bili ponosni tudi Beach Boys-i, obenem pa je naphan z nenavadnimi časovnimi preobrati in šegavimi pihalnimi 'izpadi'. Med najbolj prepoznavne skladbe oziroma klasike sodi tudi Lammov zimzelen »25 Or 6 to 4«, ki je zaznamovan z 'nasajenimi' kitarskimi rifi in razburkanimi pihalnimi pasažami, medtem ko Ceterov značilni, sproščujoči tenor pričara kar se da dramatično atmosfero. Kathove prebrisane kitarske improvizacije so vnovič gastronomske in v navezi s pihalno sekcijo, kateri ni zlepa zmanjkalo domišljije, odlično povezujejo različne glasbene svetove. Ambicioznost in kreativnost tega banda v njihovih zgodnjih letih nista poznala meja kar dokazuje tudi 9-minutna, baladno usmerjena suita v štirih sekcijah z naslovom »Memories Of Love«, ki vsebuje celo nekatere aranžerske elemente, ki so značilni za britanski simfonični prog rock.
»It Better End Soon« je 10-minutna suita iz štirih delov, ki je v nasprotjo z melanholično »Memories Of Love« precej bolj energičen in razposajen dosežek s številnimi prebrisanimi improvizacijami na bazi jazz fusiona. Svojo prvo avtorsko Chicago skladbo, ki je bila navdihnjena s tedaj še 'svežim' človekovim pristankom na Luni, je prispeval tudi basist Cetera, ki je več let kasneje ustvaril huronski uspeh kot solo glasbenik. To je zaključna balada »Where Do We Go From Here«, še eno izmed najbolj priljubljenih »Chicago II« del in izjemno čustveno posvetilo Neilu Armstrongu in druščini.
Sila malo je rockovskih skupin, ki bi se lahko že na začetku svoje kariere pobahale s takšnimi artističnimi dosežki, ki so bili privlačni tako za ljubitelje 'resne' glasbe (beri: klasike) in jazza, kot tiste z manj zahtevnim glasbenim okusom, kot je to uspevalo članom skupine Chicago, kateri so v zelo kratkem času postali zvezdniki. »Chicago« je povsem zasluženo dosegel še večji komercialni uspeh kot kultni prvenec in izjemno ambicioznemu kolektivu prinesel veliki preboj na svetovno glasbeno sceno. Na sleherni »Chicago« skladbi je moč zaznati, da je band postopno pridobival na skladateljski in aranžerski zrelosti, zato ni presenečenje, da so bili Chicago praktično skozi celotna sedemdeseta in osemdeseta takšna zgodba o uspehu.
na vrh