Chicago, ameriški mojstri jazz rocka in (kasneje) melodičnega rocka, so bili leta 1982, ko so izdali svoj trinajsti studijski album, »Chicago 16«, kjer je imel pri slogovni usmeritvi in komponiranju posameznih del glavno besedo pevec in basist Peter Cetra, po ne preveč uspešenem predhodniku »Chicago »XIV« (1980), ponovno v kreativnem in komercialnem vzponu. Od albuma »Hot Streets« (1978) do leta 1982 niso dosegli nobenega hit singla in zdelo se je, da je s koncem disko ere napočil tudi zaton ene izmed najuspešnejših ameriških rock zasedb sedemdesetih, vendar so se pobrali ravno pravi čas, predvsem po zaslugi Cetere. Chicago so se uspeli prilagoditi novim zvočnim trendom in svoj slog močno približali tedanji izjemno popularni AOR sceni na čelu z bandi kot so Toto, vendar z nekoliko večjim postankom v soft rocku.
Ravno pri Toto, ki so bili tedaj na komercialnem višku, je Cetera dobil približno vizijo kam usmeriti Chicago na »Chicago 16«, da bo uspeh zagotovljen. Tako ni presenečenje, da so bili na tem albumu v vlogi gostujočih glasbenikov prisotni kar trije ustanovni Toto člani; kitarist Steve Lukather ter klaviaturista David Paich in Steve Porcaro. S tem pa asociacije tedanje verzije Chicago s Toto še ni bilo konec, saj je pri pisanju otvoritvene in najboljše skladbe na albumu »What You're Missing«, sodeloval tudi bodoči (in trenutno aktualni) Toto pevec Joseph Williams, ki je leta 1982 ravno zagnal svojo samostojno kariero.
Chicago so v tem času uspeli rekrutirati tudi novega kitarista/klaviaturista Billa Champlina (Sons of Champlin), ki je obenem poskrbel za izbrane vokalne linije, katere je nekoč tako uspešno prispeval tragično preminuli originalni kitarist Terry Kath. Tedaj se je zdelo, da bo Champlin, ki je leta 1978 zavrnil ponudbo, da bi že tedaj zamenjal pokojnega Katha, pri Chicagu ostal le kratek čas, vendar je njihov član ostal vse do leta 2008. Za dodatne kitarske pasaže je vnovič poskrbel 'stari znanec' Chris Pinnick, ki je imel v preostalih dveh gostujočih kitaristih, Lukatherju in Michaelu Landauu, nadvse resno konkurenco pri pletenju kitarskih variacij.
Za dodatne sintetizatorske teksture je poskrbel producent David Foster, ki je glede produkcije na »Chicago 16« opravil mojstrsko delo in z zvokovno osvežitvijo prek večje vloge distorziranih kitar in sintetizatorskih tekstur posredno poskrbel, da so Chicago v osemdeseta vstopili kot moderen, relevanten band. Cetera, ki se je do tedaj dodobra uveljavil kot glavni vokalist ter preostali originalni Chicago člani v podobi klaviaturista/pevca Roberta Lamma, pihalne sekcije Loughnane/Pankow/Parazaider in bobnarja Dannyja Seraphinea so poskrbeli, da je zvočno jedro skupine ostajalo zdravo, čeprav je zvenelo popolnoma drugače kot denimo pred desetimi leti, ko je bil jazz rock fusion v njihovem zvoku še precej bolj prisoten.
Med boljše trenutke na »Chicago 16« je vsekakor spadal že omenjeni »What You're Missing«, ki je bil manjši hit, saj predvsem po zaslugi magičnega refrena, nabrušenih, vendar inteligentnih kitarskih pasaž in prefinjenih vokalnih linij, slogovno močno spominja na Toto, medtem ko so pihalni aranžmaji popolnoma karakteristični za Chicago. Tovrstno usmeritev nadaljuje tudi »Waiting For You to Decide«, kjer sta imela pri komponiranju prste vmes tudi Lukather in Paich, zato ni presenečenje, da gre za še eno delo, ki zveni kot fuzija nekaterih najboljših Chicago in Toto zvočnih elementov.
Na »Bad Advice« naposled tudi skozi večino albuma zapostavljeni pihalni aranžmaji pridejo do nekoliko večjega izraza, medtem ko se mojstri jazz/klasičnega rocka še posebno izkažejo pri ustvarjanju melodičnih refrenov. »Chains« je solidna melodičnorockovska razgibanka, hit single »Hard to Say I'm Sorry/Get Away« je pocukrana, vendar odlično aranžirana power balada, medtem ko je »Follow Me« še en AOR energetski katalizator z ugodnim razmerjem med kitarsko distorzijo ter pihalnimi aranžmaji ob katerem bodo še dandanes uživali vsi melodičnorockovski gurmani. Na »Sonny Think Twice« pride do posebnega izraza Champlinov vokalni talent. Posebno omembo si zasluži tudi tretji hit, »Love Me Tomorrow«, ki je kljub osladnemu besedilu popoln primer aranžerske in produkcijske perfekcije.
S »Chicago 16«, enim izmed boljših trenutkov njihove obsežne diskografije, so Chicago naposled uspešno vstopili v osemdeseta ter ustvarili album, ki bo še dandanes zanimiv tudi za večino oboževalcev skupine Toto. Cetera, Lamm in preostala Chicago tovarišija se je slednjim res lahko iz srca zahvalila za uspešno sodelovanje, navdih in obnovljeno relevantnost, saj so z nastopom nove ere nujno potrebovali infuzijo 'nove energije'. Albumu sicer ne bi škodila nekoliko večja slogovna razgibanost, saj so si posamezne skladbe, še posebno na drugi polovici, med seboj precej podobne. Čeprav je lahko »Chicago 16« očitati marsikaj, zlasti v luči njihovih klasičnih albumov iz prve polovice sedemdesetih, je legendarno skupino rešil pred verjetnim propadom.
na vrh