Magnum: Chase The Dragon

Melodično rockovski (ali kdor hoče tudi art rockovski) heroji Magnum so se svojim tretjim albumom, "Chase The Dragon", že precej približali svoji prvi mojstrovini. Ta album, ki bi se moral prvotno imenovati "The Spirit", je za večne ljubitelje epskih sag in pozabljenih legend pomenil pomemben korak naprej pri razvoju njihove specifične oblike melodičnega art rocka in k širši prepoznavnosti. Bolj eksperimentalne art rockovske prvine s prvih dveh albumov so se do tu že skoraj popolnoma umaknile melodični senzibilnosti izjemno dovršenih AOR prijemov, ki so jih na izjemno sofisticiran način vpletali v hard rockerska okostja večine skladb. 

Glavnino kompozicij na albumu bi se lahko razvrstilo v dve vrsti, čeprav med njimi ni neke jasne ločnice in se elementi obeh vrst pogosto prepletajo med seboj: na tiste, kjer prek nabrušenih Clarkinovih kitarskih rifov in bobnarskih prehodov prevladujejo heavy rockovski ali včasih celo NWOBHM elementi in tiste, kjer pridejo, predvsem prek duhovitih pasaž na sintetizatorjih, do izraza njihovi progresivno rockovski začetki. Vse to povezuje epski vokal vselej imenitnega Boba Catleya, ki uživa v pripovedovanju mističnih zgodb in vselej na izjemno učinkovit način pričara vzdušje podob iz neke druge dimenzije.

K njihovi oživitvi veliko prispeva tudi to, da "Chase The Dragon" predstavlja prvo sodelovanje skupine s kultnim ilustratorjem Rodneyem Matthewsom (med drugim je v svoji karieri oblikoval naslovnice za skupine kot so Eloy, Asia, Thin Lizzy, Tygers Of Pan Tang, Praying Mantis, Nazareth, BJH, itd), ki je kasneje postal reden sodelavec skupine. Po izjemno slabi naslovnici za "Magnum II (1979)", ki je gotovo vplivala na komercialni neuspeh in s tem nizki profil tega albuma, je bil njegov talent kot mavrica po nevihti, ki je pomembno prispeval k večji prepoznavnosti skupine.

Zelo pomembna za nadaljnjo evolucijo zvoka je bila nedvomno menjava na poziciji klaviaturista. Mark Stanway, ki je na tem albumu zamenjal originalnega klaviaturista Richarda Baileya, je s seboj prinesel nekoliko manj eksperimentalen, a zato toliko bolj temperamenten slog z nekaterimi divjimi pasažami na sintetizatorjih in odličnim razumevanjem vpletanja simfoničnih tekstur v siceršnjo heavy rockersko podlago večine del. Stanwayev zvezdniški trenutek na albumu nedvomno predstavlja "Sacred Hour", kjer se njegov talent izrazi v vsem svojem potencialu. Kot ponavadi tudi tokrat niso manjkala njihova zaščitna fantazijska besedila o bajeslovnih deželah in bitjih, ki pa so pogosto služile kot metafore za nekatere manj vesele podobe iz realnega sveta.

Levji delež kompozicij je grajen na močnih melodičnih harmonijah, ki jih tvorijo epski vokal, raznolike pasaže grajene na temperamentnih kitarskih rifih, z vsemi žavbami podmazani ritmični prehodi in okusno zaledje simfoničnih tekstur na klaviaturah. Vse to spremlja lepa doza kompaktnosti s katero so nadomestili daljše simfonično usmerjene inštrumentalne intervale iz njihove preteklosti. Magnum so do te stopnje že postali pravi mojstri združevanja heavy rockovske neposrednosti in art rockovsko naravnane epske dramatike. To kvaliteto odlično izraža že uvodni "Soldier Of The Line", ki kar buta od mistične epskosti in potentne naelektrenosti. Catleyeve izjemne, ves čas raznolike vokalne harmonije so oplemenitene z energičnim osrednjim kitarski rifom medtem, ko sofisticirane teksture sintetizatorjev, ki so položene v ozadju, na izvrsten način ohranjajo pravšnje ravnovesje med neposredno udarnostjo in dramatično epiko. V trenutku, ko Clarkin vplete še nekaj tercetnih harmonij so povezave med skupino in tedaj še aktualnim NWOBHM gibanjem več kot očitne.

Serija izvrstnih del se nadaljuje z "On The Edge Of The World", ki uvodu vsebuje nekatere skorajda space rockovske aranžmaje na klaviaturah nakar se prevesi v energično kombinacijo AOR-a in hard rocka z izvrstnim antemičnim refrenom, kjer ne manjkajo tudi energične pasaže na moog sintetizatorju. "The Spirit" je Magnum klasika, ki je nabita s srednjeveško mistiko in mogočnimi refreni. Težko je reči ali bol očarajo Clarkinovi baročni okraski na akustični kitari, ki se vpletajo med heavy rockovsek pasaže grajene na nabrušenih rifih in dinamičnemu bobnanju ali izjemen način na katerega Catleyev vokal posreduje buditeljsko besedilo.

Če bi bilo potrebno podeliti lovoriko za najboljšo skladbo na albumu bi ta, kljub sila težki izbiri, verjetno pripadla fantastičnemu epu "Sacred Hour", enemu največjih dosežkov v povesti skupine, kjer vsi njihovi najboljši elementi zasijejo s polno močjo. V uvodnih Stanwayevih baročnih pasažah na klavirju, ki pripravijo dramatičen teren za napeto zgodbo je zaznati kar nekaj Queenovskih vzporednic. Vse to ves čas lepo stopnjuje do epskega vrhunca v mogočnem refrenu. Fenomenalna Catleyeva vokalna ekspresija je tista, ki prek udarnega rifa in ognjevitih bobnarskih prehodov skladbo prevesi v tiste himnične sfere, ki s svojo naravo jemljejo dih. Za vse prste obliznit so tudi izvrstne solaže na sintetizatorjih s katerimi še povečujejo dramatiko in dodajajo celo nekaj neo prog rockovske sofisticiranosti.

"Walking The Straight Line" po hard rockovskemu začetku, kjer je v ospredju nasršen, skorajda bluesy kitarski rif, preide v zelo dobro AOR stvaritev, ki bi znala povezovati ljubitelje skupin kot so Dio, Whitesnake in Journey. Catleyev vokal, netipično, tu v določenih trenutkih zveni celo rahlo pobalinsko, saj poziva dekle k zabavi v dvoje. Tudi besedilo je torej povsem netipično za skupino. Buditeljsko naravnana "We All Play The Game" je še ena izjemna stvaritev, še ena Magnum klasika, ki navdušuje s svojim obnavljanjem njihovih prog rockovskih korenin, saj prek raznolikih klaviatur vsebuje kar nekaj simfonično rockovskega šarma pa tudi dotika pastorale. Raznovrstne pasaže na moog sintetizatorju, klavirju in akustični kitari so za vse prste polizat medtem, ko (kot ponavadi) najbolj očara Catleyeva izjemno srčna vokalna predstava.

Energični "The Teacher" spet stvari zasuče v nekoliko bolj trše vode prek mogočnih heavy rockovskih rifov medtem, ko svoje naredijo tudi duhovite pasaže na klaviaturah in izjemni, masivni Gorinovi prehodi na bobnih. Skladba, ki izvrstno demonstrira predvsem izjemen Clarkinov kitarski talent. Seveda ne brez vsaj ene power balade, ki pa so bile v primeru Magnum vselej porok visoke kvalitete. Glede tega so bili poleg Queen, Styx in Journey vedno eni izmed najboljših. To sposobnost odraža zaključna himna "The Lights Burned Out", ki ne skopari s svojimi simfoničnimi prog rockovskimi prvinami prek melanholičnih pasaž na klaviaturah. Ta odlična skladba predstavlja eno najboljših vokalnih predstav v Catleyevi karieri, saj slednji na izjemen način vanjo vloži vse svoje srce in dušo. K temu, da se skladba še bolj temeljito dotakne poslušalčevih najglobljih čustev pripomore tudi zelo dobra Clarkinova slide solaža v njenem zaključku.

"Chase The Dragon" je odličen, izjemno konsistenten album, ki je postavil številne nove standarde v melodičnem rocku, ne samo v obdobju 80-ih, temveč je te mogoče čutiti še danes. Album pa je bil za zgled tudi marsikaterim predstavnikom NWOBHM-ja, ki so se od Magnum v tem času marsičesa naučili. Neizpodbitno eden njihovih najboljših dosežkov, ki ne neha navduševati s svojo neverjetno izrazno močjo in kjer so melodično rockovska kompaktnost, težko rockovska potentnost in simfo rockovska dramatika ves čas v pravilni harmoniji. Obenem je postavil standarde na katerih je skupina gradila svoj slog vse do ustvarjalnega vrhunca sredi 80-ih in nepozabnega albuma "On A Storyteller's Night" (1985). "Chase The Dragon" sodi v vsako pošteno zbirko ljubiteljev rock glasbe, predvsem pa vseh ljubiteljev kvalitetnega melodičnega rocka in kompaktnejših oblik progresivnega rocka.