Lahko sploh kdo ugovarja dejstvu (da, dejstvu), da so The Canyon Observer verjetno ena najboljših stvari, ki se je v zadnjih letih zgodila na slovenski underground sceni? Verjetno ne. Ali pa jih pač še a) ni poslušal oz. b) je le še eden tistih zagrenjenih vsevedcev, ki dejansko nima pojma in noče imeti pojma o slovenski glasbeni sceni in se za dobro glasbo ozira le v tujino.
Ko je oktobra še precej neznani bend izdal svoj prvi EP, je ta, predvsem za slovenske razmere, hitro prevzel »Metelkova« sceno, hkrati pa dobil precej lepih besed tudi iz tujine (RockLine recenzijo EP prvenca si sicer lahko preberete TUKAJ). Prvo poglavje The Canyon Observer biblije je publiko torej pustil prestrašeno in mokro. Itak boste kmalu ugotovili, da je to bend velikih kontradikcij, ki pa so to le v svoji tipični podobi – slovenskim post-metalcem uspe namreč združiti nezdružljive tematske in zvočne prvine. Tokrat, s Chapter II: These Binds Will Set You Free, še bolj kot poprej.
Naslovi so ponovno pomenljivi. Pa mogoče sploh ne tako pomenljivi kot enostavno (precej) direktni. Nenehno iskanje sla in prepuščanje bolečini je lahko zelo uživantsko. Mračno distorzirano vzdušje zna biti tako lepo, da kar boli. Mol je novi dur; mol prinaša veselje. In ta mol je nenehno prisoten – v tej emotivni glasbi, polni norih prepletov besnih sludge riffov in ambientalnih odmevov, ki spomnijo na mojstre mešanja ambientalne glasbe s tršim metalom Neguro Bunget, ni prostora za srečne konce. In s tem ni povsem nič narobe. Še več – The Canyon Observer so v tem našli svoj bit.
Kje so torej tiste prej omenjene kontradikcije, tako iznakažene, da so izgubile 'kontra-' in postale le še stvar lepe, naravne, organske fuzije, ki deluje na vseh nivojih? Užitek – bolečina, težka, zamazana distorzija – lahna, z delayi prežeta ambienca (kar ponazarja veliko večji vpliv post-rockovskih prvin kot v prvem EP-ju benda), grob vokal – erotična besedila (sklepam, saj jih večino ne razumem)… v vsakem najmanjšem prepletu je lahko videti uspešno združitev na videz in poprej morda nezdružljivih substanc, ki tako dobijo novo, privlačnejšo formo. Ko konec sveta pričakujemo z odprtimi rokami.
Striktno glasbeno gledano The Canyon Observer ne presegajo tistega (kvalitetnejšega) tipičnega post-metal zvoka: celo prvine sludga in stonerja so zelo običajne znotraj žanrskih meja. Seveda gre za zelo okusno mešanje distorziranih riffov in tistih z efekti prežeti cleanov, ki pa jih je za moje pojme premalo. Tu ždi tisti bendov forté – v tisti drugi kitari, ki ždi v senci glasnejšega riffa, v tisti rdeči niti, ki jo včasih začne plesti in ki se sčasoma, če ji bend pusti dovolj prostora in časa, razširi čez celotno skladbo, jo pogoltne in ustvari občutek višjega eksperimentiranja z nezdružljivimi zvoki, občutek, da sili žanrske meje v redefiniranje, da prisili poslušalca v ostrejši posluh; roko na srce, ponavljajoče sludge riffe lahko zlahka umaknemo v zvočno ozadje, saj so bolj primerni za kuliso temu, kar so začeli The Canyon Observer s tem EP-jem tako lepo izkoriščati. Seveda mi je povsem jasno, da stoner in podobna glasba temelji na takšnih repetitivnih zadevah, vendar so že minimalni vložki ambientalne druge kitare neverjetno učinkoviti skozi aranžerske zmožnosti benda – to seveda ni stvar, ki bi jo lahko uspel doseči vsak.
Včasih bi si želel, da bi dejansko razumel vokal, po drugi strani pa zadeva povsem deluje, poslušalec je, kot pri poeziji, prepuščen lastni interpretaciji iz naslovov in glasbe, in oboje je dovolj nazorno. Morda se prav zato lahko vsak lažje poistoveti z glasbo – vsak si abstraktno vsebino nekoliko prilagodi, prilagodi tistemu, kar v danem trenutku potrebuje. Prav zato je sama stvaritev še toliko večja in toliko boljša v očeh posameznika, v očeh subjektivnega faktorja vsakega individuuma. Takšna oblika nečistega vokala deluje še na drugi ravni – marsikdo se bo vsebini veliko bolj posvetil, ker bo želel razvozlati, kaj Matic Babič poje.
Chapter II: These Binds Will Set You Free nadaljuje zgodbo, ki jo je bend zastavil s prvencem, hkrati pa nadaljuje tudi sam bendov razvoj. Osrčje bendovega smisla ostaja isto, obstaja pa nešteto nuanc, ki so se v tem letu dni prikradle v njihov izrazni proces, ki so brez dvomov popestrile samo glasbo, hkrati pa jo naredile bolj unikatno, bolj eksperimentalno in - boljšo.
na vrh