Na začetku osemdesetih so artrockovski prvaki Manfred Mann's Earth Band še vedno jahali na valu povečane komercialne popularnosti, čeprav so bili njihovi ustvarjalni vrhunci že mimo. Na srečo poglavarja banda, južnoafriškega klaviaturskega mojstra Manfreda Manna, se je briljantni pevec Chris Thompson, po komercialnem neuspehu njegovega banda Night, pravočasno vrnil nazaj, tako da je lahko prispeval vokale za Manfredov naslednji studijski projekt z naslovom »Chance«, ki je bil v marsičem produkt svojega časa (na dober in slab način). Žal je Chris prispeval vokale samo na treh skladbah in sicer »Lies (Through The 80s), »On The Run« ter »For You«, še eni priredbi Brucea Springsteena, vendar so bile zato vse tri naštete klasike najboljša dela na »Chance«.
Album ni bil ravno kakšen kakovostni presežek, saj skladbe na njem, še posebno na drugi polovici, po kakovosti precej nihajo, vendar so z njim Manfred in tovarišija uspeli premostiti most med sedemdesetimi in osemdesetimi, čeprav so morali žrtvovati znaten delež svojega prepoznavnega zvoka. Gospod Mann je namreč začel z navdušenjem uporabljati sintetizatorsko tehnologijo 'nove ere', zato so njegove tradicionalne hammond orgle ter moog skorajda izginili iz Manfred Mann's Earth Band zvoka, ki je postal precej bolj elektronski, medtem ko ritem linija po odhodu kultnega bobnarja Chrisa Sladea pred izidom prejšnjega albuma »Angel Station« (1979), kljub izjemni solidnosti, ni dosegala nekdanjih višav. Najbolj znana gostujoča glasbenika sta bila tokrat južnoafriški kitarski mojster Trevor Rabin, kateri je pomagal tudi pri produkciji in si je tri leta kasneje ustvaril lepo kariero kot član Yes ter dolgoletna Colosseum saksofonistka Barbara Thompson, katera je z Manfred Mann's Earth Band sodelovala že na albumu »The Roaring Silence« (1976).
Že omenjeni standardi, naelektreni »Lies« (Through The 80s)«, ki vsebuje izjemno cinično, skorajda preroško besedilo v zvezi z začetkom osemdesetih, nostalgični »On The Run« ter hit »For You«, ki po kakovosti prav nič ne zaostaja za preteklimi Springsteenovimi priredbami na čelu z »Blinded By The Light« ter »Spirits In The Night« in se ga lahko razglasi za »Chance« vrhunec, predstavljajo nadvse močan uvod v album. Na »For You«, ki je precej bolj rockersko usmerjen v primerjavi z izvirnikom ter vsebuje epski refren, so Earth Band uporabili kar pet kitaristov na čelu z Manfredovim sonarodnjakom Rabinom, Steveom Wallerjem in kratkotrajnim povratnikom Mickom Rogersom, ki pa tokrat ni prispeval nobenih pevskih uslug. Na žalost preostanek albuma ni niti približno tako zanimiv, čeprav tudi nobena od preostalih skladb ni zares slaba. Večina izmed njih se giblje nekje v solidnem, spodobnem povprečju, medtem ko so si vokalne naloge še kar uspešno porazdelili različni gostujoči pevci. Na »Adolescent Dream« se je v glavni vokalni vlogi ob pomoči spremljevalne pevke Carol Stocker znašel tudi sam veliki poglavar banda, vendar je tovrsten eksperiment prinesel dokaj mešan rezultat.
»Chance« je že spadal v kategorijo tistih Manfred Mann's Earth Band albumov, ki so 'obvezni' samo za njihove privržence in jih ni moč uvrščati med art rock klasike, kajti Manfredov band je, potem ko se je zelo dobro držal skozi celotna sedemdeseta, že začel kazati prve znake artistične izčrpanosti. Vnos novih klaviaturskih tehnologij je za tisti čas predstavljal dobrodošlo zvočno osvežitev, medtem ko dandanes tovrstna sprememba niti približno ne zveni tako vznemirljivo. Vseeno se jim je preskok v osemdeseta relativno dobro posrečil, še posebno v primerjavi z nekaterimi njihovimi vrstniki, ki so se tedaj kar precej 'lovili'. »Chance« je konec koncev navrgel par nepozabnih zimzelenov na čelu s »For You« in (kar je najbolj pomembno) Manfredu je uspelo zadržati ter koristno angažirati najboljšega pevca v zgodovini te skupine.
na vrh