Po besedah Petra Hammilla, legendarnega angleškega pevca, literata in vsestranskega glasbenega umetnika, je "Chameleon in the Shadow of the Night" njegov prvi pravi samostojni izdelek, saj je bil prvenec "Fool's Mate" (1971) bolj nekakšna zbirka del iz obdobja, ko je šele začel svojo profesionalno glasbeno pot. "Chameleon in the Shadow of the Night", dosledno z njegovo trditvijo, odraža izjemen zrelostni napredek glede na razmeroma skromen začetek Hammillove samostojne kariere, saj je imel na njem prvič popoln nadzor nad celotnim snemalnim postopkom.
Album je nastal v turbulentnem času, po (prvem) razpadu progresivno rockovskih titanov Van Der Graaf Generator, Petrove matične skupine. V nasprotju s člani večine skupin, ki se po razpadu, ponavadi razkropijo na povsem različne konce sveta, so Hammil in njegovi VDGG sodelavci, še naprej ostali tesno povezani. Gospodje Banton, Evans, Jackson in Potter, ki so v tem času zagnali skupen projekt The Long Hello, so tako brez zadržkov ponudili svoje usluge v prid razcvetu Petrove solo kariere. Zaradi tega marsikakšen nepoznavalec ponavadi pomisli, da so bili Hammillovi samostojni izdelki nekakšno nadaljevanje VDGG le, da z nekoliko drugimi sredstvi in pod drugim imenom. Razen peščice skladb (en tovrsten primerek se nahaja tudi na tem izdelku) pa je bilo slogovnih sorodnosti med VDGG in Hammillovo samostojno kariero vselej bolj malo.
Na "Chameleon in the Shadow of the Night" se je Hammill zaželel za nekaj časa umakniti v samoto ter obdan zgolj z najbližjimi prijatelji in sodelavci, spočiti od napornih turnej z VDGG (predvsem po Italiji). Album je zelo eklektične in osebne narave, ki sega od nežnih, akustičnih balad, ki so lirično in inštrumentalno občutno globlje od tistih na prvencu, pa do dramatičnih, kompleksnih in simfonično zabeljenih kompozicij z elementi, ki so stilistično blizu VDGG. Slednje velja predvsem za izvrstni "(In The Black) Room/The Tower", zaključni progresivno rockovski ep, ki je magnum opus celotnega albuma in je bil prvotno mišljen za bodoči VDGG album.
Medtem, ko so njegovi VDGG tovariši poskrbeli za barvite simfonične aranžmaje, je Hammill na akustični kitari in klavirju poskrbel za pastoralna zaledja na posameznih delih. Prvič po več letih pa je poprijel tudi za električno kitaro, kar bo kasneje, po obnovitvi VDGG, pomembno vplivalo na zvok skupine. V vlogi inštrumentalista Peter ni nikdar sodil v elito, a kot fenomenalni pevec, je bil vedno posebno poglavje zase. Njegovo čustveno in do konca vživeto menjavanje visokih in nizkih vokalnih leg, od gromoglasnih sekvenc, vreščanja pa do angelsko nežnega petja, jemlje dih, saj je sposoben zgolj v enem verzu posredovati več močnih in med seboj nasprotnih emocij. Odlična besedila so precej osebna in odražajo njegovo tedanje emocionalno stanje po razpadu VDGG. Vsebujejo predvsem razmišljanja o nekaterih zanj pomembnih življenjskih odločitvah, ne manjka pa tudi ščepca družbene kritike in postapokaliptičnega fatalizma, značilnega za njegova besedila pri VDGG.
Otvoritveni "German Overalls", katerega bi se lahko zlahka označilo za avtobiografsko delo, saj besedilo vsebuje Petrova razmišljanja o emocionalnem stanju članov skupine po razpadu VDGG, je eno izmed redkih del na albumu z visoko eksperimentalno naravo. Petrova teatralna vokalna predstava je podložena z raztresenimi akordi na akustični kitari, vmes pa se najde tudi prostor za dramatične, gotsko obarvane, zvoke harmoniuma, zaledje simfoničnih aranžmajev in divje improvizacije na saksofonu.
Nežne akustične balade "Slender Threads", "What's It Worth" in "Dropping The Torch" odražajo Petrovo trubadursko plat. Skupna jim je barvita, večinoma nežna spremljava s pastoralnimi akordi na akustični kitari, medtem ko je Petrov vokal tu znova uporabljen kot nek poseben, povsem unikaten, inštrument. Njegovo živahno posredovanje emocij je vselej osupljivo, lirična ekspresija pa v teh trenutkih pride do še posebno živahnega izraza.
Prog rockovska poslastica "Rock and Role" predstavlja poseben trenutek albuma, kjer se Peter uspešno preizkusi tudi na električni kitari. To predstavlja prvi zaznavni odklon od njegove običajne vloge ritem kitarista. Gre za odlično skupinsko stvaritev s kompleksnimi orkestralnimi aranžmaji in jazzovskimi improvizacijami, ki vsebuje kar nekaj spogledovanj z dotedanjo VDGG zapuščino.
Na "In The End" ter "Easy to Slip Away", lirično zelo osebnih stvaritvah, je Peter skorajda popolnoma "osamljen" na svojem klavirju. Njegove kameleonske vokalne mojstrovine so podkrepljene z dramatično klavirsko spremljavo. Slednja ter občasni intervali na saksofonu še povečajo lirično in čustveno intenziteto Petrove vokalne ekspresije v kateri se med seboj nenehno mešajo melanholija, gnev in strah.
Za nepozabni zaključek in zimzeleno klasiko pa poskrbi že prej omenjeni ep "(In The) Black Room/The Tower", ki je pravzaprav izgubljena VDGG skladba, ki ni nikoli izšla na kakem izmed njihovih albumov, a so jo kasneje v živo še pogostokrat izvajali (igrali so jo že na zadnji turneji pred razpadom; v primeru, da se ta ne bi zgodil, bi gotovo izšla na naslednjem VDGG albumu). Po briljantnosti posameznih aranžmajev, količini norih improvizacij, dramatični intenzivnosti ter mračni, post-apokaliptični atmosferi, je povsem primerljiva z najboljšimi VDGG stvaritvami. Seveda s to pomembno razliko, da je imel Hammill v samostojni vlogi popoln nadzor nad njenim snemanjem, kar je v nasprotju z običajno VDGG demokratično prakso. Srž odličnosti tega nepozabnega epa leži predvsem v srhljivem, na trenutke že prav brutalnem ozračju, ki ga pričara veličastni osrednji aranžma v ključni režiji saksofona in orgel, podkrepljen s Petrovo najboljšo vokalno predstavo na celotnem albumu in ubijalskimi bobnarskimi prehodi.
"Chamelon in the Shadow of the Night" je odličen album na katerem je Hammill dozorel kot suveren samostojen glasbenik in prvič jasno demonstriral, da nikakor ne namerava ostati v senci svoje matične skupine. Večina kompozicij na albumu, v nasprotju z razmeroma povprečnim prvencem, že seva tisto briljantnost, ki jo bo v naslednjih letih demonstriral, tako na samostojnih izdelkih, kot na albumih ponovno združenih VDGG. Na njem je prvič odkril tisto zmagovito formulo, ki je temeljila na mešanici povsem lastnega sloga in nekaterih VDGG prvin, ki so bile ob izdatni pomoči njegovih najboljših glasbenih prijateljev, tako rekoč neizogibne. Z njo bo v naslednjih letih zamesil svoje najboljše izdelke. Naslov albuma je hkrati odlična metafora za enega največjih vokalnih kameleonov v povesti rock glasbe ter za njegove pogostokrat mračne, a neusmiljeno življenjske, glasbeno-poetične vizije.
na vrh