»Chameleon« je nedvomno najbolj kontroverzen album v celotni Helloween zgodovini, saj ga 'pravoverni' metalci sovražijo iz dna duše, medtem ko je celo med (tradicionalnimi) privrženci te hamburške težkometalske institucije najmanj 90% takšnih, ki bi najraje pozabili, da je sploh kdaj izšel. Na vsesplošno grozo strumnih metalskih miličnikov določene skladbe na tem resnično kamelonskem eksperimentu vsebujejo celo saksofone in orkestracijo, kar je pač nekaj nezaslišanega za najbolj pomembno skupino v povesti evropskega power metala. Vsi tisti poslušalci, ki sebe ne štejejo pod 'pravoverne' metalce oziroma se s tem ne obremenjujejo pa bodo na »Chamelon« tudi po testu časa našli veliko zanimivega in zabavnega.
Helloween so se na začetku devetdesetih nahajali v precej napornem obdobju in to se je poznalo pri kreativnem procesu med posameznimi člani banda. Po podpisu pogodbe z založbo EMI se je zdelo, da so jim vse zvezde naklonjene in da bodo morda postali celo največja evropska metal atrakcija po Iron Maiden. Vsi načrti so padli v vodo s spremembo glasbene usmeritve na predhodnem albumu, podpovprečnem eksperimentu »Pink Bubbles Go Ape« (1991) na katerem so se pod producentsko palico Chrisa Tsangaridesa poskušali oddaljiti od svojega specifičnega power metala ter začeli na veliko eksperimentirati z vplivi drugih žanrov.
Ta poskus lovljenja širšega občestva se je, kljub nekaterim redkim kompozicijskim prebliskom, precej klavrno ponesrečil, razen tega pa se je vmes že začela grunge invazija in power metal je za nekaj časa zapadel v komercialno nemilost. Trije glavni Helloween pisci kompozicij, tedanji pevec Michael Kiske, ustanovni kitarist Michael Weikath in njegov kitarski sotrpin Roland Grapow, so imeli različne poglede na to v kakšno glasbeno smer bi želeli popeljati skupino, pri čemer je bila založba EMI tista, katera je zahtevala, da se med drugim odpovejo svojim tedaj popolnoma specifičnim 'happy metal' humorističnim vložkom, kar je povzročilo, da je bil vsakdo na nasprotnem ustvarjalnem bregu.
Kiske, ki je po pečanju z bizarno versko sekto počasi vse bolj izgubljal stik z realnostjo in postajal vse večja enigma za preostale člane banda, ni nikoli skrival svoje naklonjenosti do pop rocka in lahkotnih power balad, medtem ko je Weikath, prav tako do grla sit power metala, katerega so Helloween 'izoblikovali leta 1987, med ustvarjanjem »Chamelon« veliko poslušal Beatle in progresivnorockovske plošče iz sedemdesetih, kar se posameznim kompozicijam močno pozna. Veliki virtuoz Grapow je imel sorodno vizijo in poleg dolgometražnih kitarskih variacij prisegal predvsem na hard rock. Ravno zaradi treh povsem različnih idejnih nosilcev bi se lahko »Chameleon«, ki je imel po zaslugi povratnika Tommya Hansena s katerim so uspešno sodelovali že na svojih klasikah iz osemdesetih občutno boljšo produkcijo od predhodnika, zlahka označilo kar za tridelni solo projekt.
Percepcije težkometalskih manijakov v zvezi s tem albumom so po testu časa pričakovano izkazale za zmotne, saj gre za najbolj variabilen album v njihovi povesti, pa čeprav se vse ideje niso ravno najbolj posrečile. Njegov glavni in edini veliki minus je prevelika količina bolj ali manj pocukranih power balad, saj se na »Chameleon« nahajajo kar štiri, kar je še celo za običajne Helloween standarde, ko skorajda nikoli ne sme manjkati vsaj ena ljubezenska balada, nekako preveč. Po drugi strani pa je album izjemno zanimiva žanrska mineštra v kateri odsevajo kreativne vijuge prej omenjenih treh ključnih članov. V nasprotju s »Pink Bubbles Go Ape«, ki je bil bolj ali manj neokusen skupek številnih nedodelanih in na hitro skupaj zmetanih idej, so bili tokrat Helloween precej bolj prepričljivi pri svojem eksperimentiranju z različnimi žanri kot so to nekoč počeli Queen, eni izmed njihovih glavnih vzornikov. Po zaslugi tovrstne žanrske pestrosti lahko lahko na albumu zasledimo hard rock eksperimente (»First Time«, »Revolution Now«), hard rock/jazz hibride (»Crazy Cat«), AOR balade kot je denimo »I Don't Wanna To Cry No More«, prog metal (»Music«), prog/pop fusion križance kot je »When The Sinner« pa tudi njihov specifični power metal s Kiskejevimi visokimi vokalnimi registri (»Giants«, »Step Out Of Hell« in »I Believe«). Idejo za povsem minimalistično in nepretenciozno naslovnico je prispeval Kiske, medtem ko so se komične buče na zahtevo privržencev morale vrniti nazaj.
»First Time« je precej nekonvencionalna otvoritev za dotedanje Helloween standarde, saj ne vsebuje nobenega orkestralnega ali akustičnega intra, kot je bil običaj na prejšnjih ploščah. Namesto tega že takoj ponudijo solidno fuzijo trdega rocka in AOR-a s spodobnim refrenom, gastronomsko Weikathovo solažo in dinamično kitarsko frazo, ki resda nima veliko skupnega s power metalom, ki jim je prinesel svetovni sloves, vendar zato predstavlja nadvse potrebno slogovno osvežitev. »When The Sinner«, ki je izšel tudi kot single, bi se lahko v šali označilo za 'pop metal', čeprav gre dejansko za pop/prog rock hibrid, saj imamo opravka z nadvse zabavno fuzijo elektronskih sintetizatorskih linij in žgočih kitarskih pasaž čez katere je na inteligenten način prevlečen melodični refren in –groza vseh grozot za vse prave metal manijake – pihalna sekcija! Kiske je ves čas v odlični vokalni formi, morda celo na vrhuncu svoje kariere, kar se tiče pevske variabilnosti, pa čeprav na vseh skladbah noče več peti v visokih registrih, kot dvojnik Geoffa Tatea (Queensryche).
»I Don't Wanna Cry No More«, drugi single z albuma, je precej sladkorna power balada, posvečena Rolandovemu bratu Rainerju z lepimi aranžmaji na akustični kitari. Njeno nostalgično in nekoliko abotno besedilo je ob sintetizatorskem zaledju in izvrstnih vokalnih linijah, ravno primerno, da bi lahko ta skladba, če bi izšla samo kakšnih pet let prej, ko je bil AOR na vrhuncu, naletela celo na lep komercialni uspeh. »Crazy Cat« je eden bolj čudaških in šaljivih eksperimentov na katerem se lahko sliši hard rock, jazz (saksofonski aranmžaji so vnovič prisotni) in tudi swing, ki pa ima vendarle precej tradicionalen, če že ne powermetalski refren in celo par tercetnih kitarskih harmonij.
»Giants«, katerega besedilo govori o spopadu prejšnje Helloween založbe Noise z EMI glede avtorskih pravic do uporabe lika in dela skupine, predstavlja kratko, a zmagovito vrnitev v epski power metal iz »Keeper« ere, kakršnega so tradicionalni privrženci zaman pričakovali na vseh preostalih »Chameleon« skladbah. Pompozne kitarske harmonije in mogočni bobnarski prehodi v režiji pokojnega Inga Schwichtenberga so združene z epskim refrenom. Kiske to pot vnovič poje v visokih registrih, kot supersonično letalo, in uspešno izzove tako prej omenjenega Tatea kot Brucea Dickinsona (Iron Maiden). Pravzaprav gre celo za eno najbolj udarnih in epskih skladb v njihovi zgodovini s fenomenalnimi kitarskima solažama, kar pomeni, da se vendarle niso popolnoma 'prodali' kot so ob izidu »Chameleon« modrovali številni tradicionalni privrženci.
»Windmill«, tretji single z albuma, je še ena ljubezenska power balada z nežno melodijo in melanholičnimi folkrockovskimi aranžmaji (moč je slišati tudi mandolino), ki bi nekje sredi osemdesetih morda celo našla pot na Evrovizijo. Težko bi si bilo zamisliti bolj netradicionalno Helloween skladbo, ki je z izjemno pretirano sladkobnega refrena, aranžersko gledano izjemen dosežek. Več kot osemminutni »Revolution Now«, kjer Kiske vnovič briljira z zavidljivo visokimi vokalnimi registri, je precej shizofren križanec med progom in hard rockom s številnimi pobesnelimi kitarskimi variacijami, ki bi lahko bil z lahkoto krajši za polovico, čeprav je imel Weikath, ki je besedilo napisal pod močnim vplivom skupin iz šestdesetih, vnovič nekaj zelo zanimivih idej.
Nič kaj posrečeno izpade Kiskejeva »In The Night«, še ena akustično usmerjena power balada z nekonvencionalnimi okraski na klavirju, ki nima prav nobene povezave z metalom, ter vsebuje počasen, skorajda psihadeličen začetek, nakar v nadaljevanju svoj navdih jemlje na prešerni melodiji in sladkorno obarvanemu refrenu. »Music«, kjer se lahko zelo lepo slišijo dinamične bas linije v režiji Markusa Grosskopfa, bi se lahko še najlažje označilo za prog metalski eksperiment s številnimi bombastičnimi aranžmaji, epskimi kitarskimi harmonijami in mogočnim refrenom. Več kot očitno je, da je avtor te solidne kompozicije Grapow, saj njegovo solistično kitarsko orgazmiranje že skorajda preseže meje dobrega okusa.
»Step Out Of Hell«, še en single, bi se lahko nahajal na katerem koli »Keeper« albumu, ker s svojo epsko strukturo, navitimi ritmičnim niansami in Kiskejem na vrhuncu njegove vokalne igre, predstavlja vnovično vrnitev v 'happy, happy Helloween' powermetalske vode. Tudi na udarnem »I Believe«, kjer ob pompoznem refrenu vlada že skorajda brutalna kitarska fraza, so Helloween vnovič v prepoznavni in značilni slogovni formi, tako kot nekako od njih vselej pričakujejo tradicionalni privrženci, pa čeprav je vse skupaj vsaj za tri do štiri minute vendarle preveč razvlečeno. Za zaključek albuma pa Kiske postreže še z eno akustično zasoljeno balado z naslovom »Longing« na kateri izrazi svoje domotožje, ki so ga v njem tedaj zbujale dolge in naporne koncertne turneje. Na koncu izpade celo kot najboljša balada na albumu, kjer še posebno izstopajo mogočni orkestralni aranžmaji.
»Chameleon«, kratek izlet v 'prog/pop metal', je najbolj eklektičen album v celotni Helloween zgodovini, ki je med transfuzijo osvežilnih idej zahteval veliko poguma in odrekanja od običajne, pričakovane in zahtevane powermetalske rutine. Njegova glavna vrlina je prav to, da je, kljub temu, da se vse ideje niso idealno posrečile, tako zelo drugačen od običajnih Helloween dosežkov. Žal na evropskem trgu ni dosegel želenega uspeha, medtem ko v Ameriki leta 1993 sploh niso vedeli da je ta unikatni dosežek sploh izšel. Številni tradicionalni privrženci so bili po pričakovanju razočarani nad preveč radikalnim slogovnim odmikom, zato se po koncu turneje vse skupaj za to inkarnacijo banda ni moglo dobro končati. Kiske je bil drugi od obeh 'problematičnih članov', ki je pospravil kovčke, da bi se lahko posvetil precej nekonsistentni solo karieri in kasneje tudi različnim, bolj posrečenim stranskim projektom kot so Place Vendome, Avantasia ter Unisonic. Schwichtenberg pa je po prisilni odpustitvi iz banda popolnoma zabredel v droge in depresijo, kar se je zanj na koncu končalo tragično s skokom pred vlak. »The Time Of The Oath« (1996), drugi izmed naslednjih dveh Helloween albumov na katerih so se po prihodu pevca Andija Derisa (ex-Pink Cream 69) in bobnarja Ulija Kuscha (ex-Holy Moses, Gamma Ray) zelo uspešno vrnili nazaj k power metalu, je bil posvečen v njegov spomin.
na vrh