Dve leti po Heresie so se Univers Zero vrnili na glasbeno prizorišče. Med njimi ni več bilo Rogerja Trigauxa, ki je tisti čas ustanovil zasedbo Present (kjer mu je na bobnih pomagal tudi Denis). Trigaux je želel ustvarjati bolj električno glasbo, medtem ko Denis še ni končal s slogom, ki bi mu lahko rekli komorna avantgarda. Ko Trigauxa ni bilo več, je Denis še bolj prevzel pobudo. Ustvaril je večino tega albuma. Največ mu je pomagal novi član, klaviaturist Andy Kirk, ki se je lepo vključil v skupino.
Slog na tej plošči je nekolikodrugačen kot na prejšnjih dveh. Skladanje Andyja Kirka je bolj konvencionalno kot Trigauxjevo, a še vedno dovolj zahtevno. Tudi Denis je za ta album nekoliko spremenil način ustvarjanja glasbe. Manj je poudarka na morečih atmosferah in tako kompleksnih strukturah, da bi skoraj lahko rekli, da strukture ni. Tako Denis kot Kirk sta se bolj posvetila melodičnemu pristopu in vsekakor jima je uspelo najti pravo kombinacijo. Ravno dovolj je bolj počasnih in mračnjaških delov, kot je dovolj tudi bolj hitrih, skoraj spevnih segmentov. A mislim, da si vseeno ne boste ravno žvižgali kakšne njihove melodije.
Album se začne z Dense. Že takoj se opazi sprememba. Dense je bolj poskočna in pozitivna kot smo navajeni, celo harmonij zveni prijazno. Tudi struktura je bolj navadna. Prvih nekaj minut je zelo energičnih, potem pa nastopi počasnejši del in s tem se tudi atmosfera nekoliko spremeni. Vse skupaj je spet bolj podobno Heresie in 1313. V tem počasnem delu se opazi tudi nova pridobitev – mellotron, ki le še doda k mračnemu vzdušju. Tudi v tem mirnejšem delu je dovolj zanimivih stvari, tako da ne postaneš zaspan, saj dostikrat vsak inštrument igra drugo melodijo, to pa še bolj ponazori kvaliteto te skupine.
Sledi navidezno preprost komad z le nekaj melodijami. A ko se poglobiš, opaziš, kako razdelane so te melodije in koliko variacij je (podobno fugam). Zdi se kot da glasbeniki pogosto preklapljajo v drug takt, zaradi tega je pesmi dokaj težko slediti, kljub temu da teče bolj počasi.
Naslednja pesem je bolj odštekana in skoraj zabavna. Je prva in edina na tem albumu, za katero bi lahko rekli, da je skoraj v celoti pozitivno naravnana. Melodije so sicer precej tipične za Univers Zero, s precej disonance, a z manj molovskimi akordi. Podobna je skladba Parade z naslednjega albuma – Uzed.
Combat je prva kompozicija na albumu, ki je ni napisal Denis. Ta čast je pripadla novemu članu Andyju Kirku. Poleg Dense mi je Combat najljubša skladba na albumu. Ima vse kar bi si lahko želel, od skoraj simfonične uverture s klavirjem, bobni, basom in violino (skoraj preveč "normalen" del za njih), do temačnega srednjega dela, kjer kraljuje mogočni mellotron in ustvari izredno zadušljivo ozračje, ki spominja na prejšnje albume te skupine. Na koncu pa sledi dramatičen ter divji zaključek, kjer se odigra variacija na uvodno temo. Skladba je nenavadno tekoča, saj niti eden del ni predolg ali preveč razvlečen. Verjetno so se z njo še najbolj približali tipičnemu simfoničnemu rocku (nekateri deli spominjajo na Gryphon).
Sledi skupinska improvizacija, ki naj bi dobila inspiracijo po dfelu pisatelja H.P. Lovecrafta. A opozorilo: To ni podobno jazz ali rock improvizacijam, gradi se bolj na ambientu, podobno kot so občasno počeli King Crimson na prvih dveh albumih (The Devil's Triangle). Sicer temačno, a ne preveč pretresljivo ali zanimivo, vendar pa se vidi na koliko različnih žanrov je vplival Robert Fripp s svojo tolpo eksperimentalcev.
Za La Tête du Corbeau je odgovoren Guy Segers. Tête spominja na prejšnjo podobo skupine (Heresie). Tempo je dokaj počasen, v ozadju pa se čuti žalost, melanholija in norost.
Za konec pa spet Univers Zero v novejši različici. Spet je vse skupaj nekoliko bolj melodično. Sicer je ozračje spet bolj podobno prejšnjim dvem ploščam, a je na splošno ritmično pesem bolj razgibana in dinamična. Na tem komadu igrajo le Denis, Kirk in Segers. Denis med drugim poseže tudi po harmoniju in violini, Segers pa po klarinetu.
Pravo veselje je prisluhniti skupini, ki ima tako nevsakdanjo postavo in pristop za rock glasbo. To je že njihov tretji album in prav vsak zveni drugače. To velja tusi za kasnejše stvaritve. Po tem albumu je Denis skupino razpustil in vanjo privlekel nove člane. Mislil sem, da bo zaradi tega naslednja plošča slabša, a je ravno obratno. Naslednji album Uzed je zame njihov vrhunec, stil pa spet drugačen od tega na Ceux du Dehors. V tem pogledu je Univers Zero podobna King Crimson.
na vrh