Kreslin, Vlado: Cesta

1/3 za vedno in je ponovno na cesti. Čeprav Kreslinova popotovanjana ne odkrivajo več takšnega novega sveta, kot na primer Kerouacovi junaki na cesti, ampak se vedno bolj drži tiste tihe ceste na kateri čaka Joužek, je nekaj pustolovskega duha vseeno ostalo. Če se je do danes gibal predvsem nekje med Šiško pa preko Mure, Drave do morja in neba se je tokrat odpravil celo v črno Afriko, kot poje v naslovni skladbi (Cesta) "Tam za cesto so kraji, tam živijo Masaji". In Afrika mu je očitno vlila novih moči, saj se po štiri letnem premoru vrača v formi in s pesmimi standardnega Kreslinovega kova. Vseeno pa nekoliko raje ostaja na rodni grudi, na domačih cestah, relacija Goričko – Piran. Vendar predvsem ko je sam, v spremstvu Neishe pa se rade volje sprehodi tudi do Rimske ceste (Kakor zvezdi na nebu), s Severo (Gjurin) pa gre še nekoliko dlje, vse do drugega sveta, v upanju da bo življenje (še) boljše (Abel & Kajn). Morda bo življenje tam boljše, o tem je sicer brez pomena sedaj tu ugibati. Prav tako se ne ve če ali kakšne ceste imajo tam nekje drugje. Ve pa se kakšne so tu in ko se jih dvoje ali več sreča, tvorijo križišče – in Križišča je naslov drugemu delu albuma, kjer je Vlado zbral napeve, katere je prispeval za razne glasbenike s katerimi je v zadnjem času sodeloval in se do sedaj te skladbe še niso srečale, tako skrbno zbrane pod skupnim imenom. Gre torej za zbirko pesmi, ki so nastale v različnih obdobjih, z različnimi zasedbami ob sila različnih priložnostih. Tako so si z ramo ob rami Glej, vlak se vije, ki je nastala v sodelovanju z Aleksandrom Ipavcem za dokumentarni film Martine Repinc, ...San sanju, de pride en dan..., tri ljudske v sodelovanju z Zuf De Žur oz. Bališ, ter dve sodobnejši kompoziciji, prva Njen trenutek prihaja, je predelava Kreslinove uspešnice iz zgodnejših dni, povzeta z Neishinega prvega albuma in uspešnica, katero mu je pomagal zapeti Dražen Turina-Šajeta, Rulet.
Zakaj je vendarle prišlo do takšne odločitve sicer ni znano, morda je preprosto premalo novega in dovolj pestrega gradiva, da bi lahko Cesta v nekoliko daljši obliki stala na povsem svojih nogah in bi Križišča služila kot dodatek k redni izdaji... Kakorkoli že Cesta je v celoti (vključno s Križišči) lep primer tega, da pesem v svojem jedru ostaja enaka, menja se človek, menjavajo se ljudje okoli in menja se čas, vendar Vlado glasbeno ostaja prav tam, kjer se je od nekdaj najbolje počutil. Njegov trenutek je nekoč prihajal in je prišel, ter ostal. Za vedno in zavedno in.
Pri Cesti gre, tako kot je šlo pred tem pri Generaciji, Ptiču itd., predvsem za proces notranjega potovanja, ki pa je precej uglašeno s seboj in z zunanjim svetom, čeprav življenje še zdaleč ni prineslo nekaterih ali pa vsaj ne želenih odgovorov. Gre za ustvarjalne vrelce, ki so glas mestnega kričača zamenjali s subtilnim šepetanjem. Socialno dogajanje katerega se je posameznik namensko udeleževal kot osveščen aktivist, ki je imel v svoji pomladi marsikaj povedati pa je zamenjala jesen eksistencialnih vprašanj in čas upanja na odrešitev. Na križišču katarze, nadaljevanja tradicije in novih vprašanj.
Vprašanj sicer res nikoli ne zmanjka, kvečjemu jih je še več, tradicija pa je tudi nekaj kar mu je zelo dobro poznano, torej največji vprašaj na tej cesti ostaja, tisti neslišni nemir, ki včasih vseeno prav nemarno kriči.
Morda pa se res vse odgovore najde v logu, kjer svojo pesem prepeva kukavica? Ku ku, ku ku ku ku.