Demon so bili že od nekdaj eni izmed večjih posebnežev NWOBHM scene, saj so se klasičnega heavy metala britanske šole dokaj hitro naveličali in že pred sredino osemdesetih začeli eksperimentirati s progresivnim rockom, nakar so na kasnejših albumih bolj ali manj uspešno pluli nekje vmes med metalom, hard rockom in progom, kar pomeni, da so imeli pogosto spregledan, vendar nezanemarljiv vpliv na pojav progresivnega metala, obenem pa so bili ena redkih britanskih metalskih zasedb novega vala, ki je v svojih vrstah vsebovala klaviaturista, čeprav ne od samega začetka. Verjetno ključen trenutek njihove kariere je bila prezgodnja smrt originalnega kitarista Mala Spoonerja leta 1984, ki je vplivala na veliko slogovno spremembo in prihod klaviatur v njihov zvočni kolaž zaradi česar so na albumih »British Standard Approved« ter »Heart of Our Time« (oba iz leta 1985) bolj kot na Iron Maiden spominjali na Pink Floyd.
»Cemetery Junction« je naslov njihovega najnovejšega, trinajstega studijskega albuma, ki bo razveselil vse dolgoletne privržence, saj gre za klasičen heavymetalski album z mračnimi, družbenoprovokativnimi besedili po katerih so bili vedno znani, kvalitetnimi klaviaturskimi aranžmaji v domeni Karla Wayea, številnimi bogatimi kitarskimi harmonijami med Davidom Cotterillom in Paulom Humeom ter bravuroznimi vokalnimi predstavami v režiji Davea Hilla, ki je ostal edini originalni član teh prevečkrat prezrtih mojstrov NWOBHM scene. Demon se na »Cemetery Junction« ne šalijo, temveč že na uvodni skladbi »Are You Just Like Me (Spirit of Man)« udarijo s polno močjo ter se na široko oprejo na mogočne kitarske harmonije, masivne orglarske plasti ter na Hillov karizmatični vokal, ki skozi leta ni izgubil ustrezne ostrine in avtoritete. Kljub temu, da so Demon eden izmed sila redkih predstavnikov NWOBHM scene, ki prisegajo na klaviature, pa to njihovi glasbi v ničemer ne jemlje udarnosti ter uporniške bojevitosti, temveč še bolj obogati celoten zvok in obenem zagotavlja faktor unikatnosti.
Dramatični »Life in Berlin« se ponaša z mogočnim refrenom, jahajočimi ritmičnimi niansami ter epskimi kitarskimi harmonijami, medtem ko ima nič manj impresivni »Turn On the Magic« popoln retro osemdeseta pridih za kar je delno 'kriva' tudi produkcija albuma. Kitarske harmonije, da o solažah sploh ne govorimo, so ves čas na izborni ravni in vredne njihove slovite zapuščine. »The Best Is Yet to Come« je ravno pravšnja mešanica klasičnega metala in pompoznega arena rocka z dramatičnimi kitarskimi harmonijami, subtilnimi sintetizatorskimi teksturami in ognjevito vokalno predstavo, ki mogočno atmosfero ves čas ohranja v popolnem pogonu.
Melanholični »Queen of Hollywood«, ki vsebuje nekaj zanimivih bas linij v režiji Raya Walmsleya, subtilne klaviaturske aranžmaje in dramatična večglasja, medtem ko Hill v besedilu zlije polno golido gnoja na stranpoti ameriške filmske industrije, je eden izmed najbolj zanimivih trenutkov na »Cemetery Junction«. »Thin Disguise«, eden izmed redkih počasnejših trenutkov, vsebuje svečano atmosfero in nekoliko spominja na epske power balade, kakršne so ponavadi značilne za Magnum s katerimi imajo Demon občasno tudi nekaj zvočnih sorodnosti. Po rahlem zatišju z naslovno skladbo nastopi eden izmed najbolj udarnih in obenem najboljših trenutkov na albumu, kjer se mešata temačna, srhljiva atmosfera in epskost za katero je tokrat najbolj zaslužna izjemna Hillova pevska predstava, medtem ko se v ozadju stopnjujejo dramatične kitarske harmonije.
»Drive« uspešno pluje med hard rockom in melodičnim heavy metalom pri čemer bobnar Neil Ogden demonstrira nekaj impresivnih prehodov, medtem ko je »Miracle« dramatični križanec med power balado in borbenim hard rockerjem na čelu s tercetnimi kitarskimi harmonijami. Nekoliko tečni in mračnajški »Out of Control«, kjer se Demon poigrajo s svojimi temačnimi zvočnimi koreninami, predstavlja rahlo kaotični eksperiment. Ambientalno usmerjeni zaključni dosežek, »Someone Is Watching You«, kjer Hill na kameleonski način popači svoj vokal, bi lahko bila tudi spremljevalna glasba za kakšnen mračen film, medtem ko še posebno navduši epski zaključni del z dramatičnimi kitarskimi harmonijami, bogatimi klaviaturskimi aranžmaji ter skrivnostnimi večglasji. Na koncu ne manjka zvok udarca strele, zavijanje volkov in šepet 'duhov'.
»Cemetery Junction« je eden izmed boljših albumov, ki so v letu 2016 izšli s strani 'preživelih' predstavnikov NWOBHM scene, zato so lahko člani Demon nanj brez zadržkov ponosni. Na njem se na večibi del v marsičem ponovno 'prebudijo' klasični Demon iz osemdesetih. Kogar najnovejši studijski dosežki Iron Maiden in Magnum niso pretirano navdušili pa bo s »Cemetary Junction« dobil polno dozo epskega heavy metala/hard rocka z ravno pravšnjo, razgibano mešanico 'stare šole' in nekaterih sodobnejših zvočnih primesi. Vsi Demon dosežki, ki so izšli po njihovi ponovni vrnitvi na sceno leta 2001 so bili bolj ali manj kvalitetni obenem pa je vsak naslednji album predstavljal rahlo nadgradnjo, zato je prav, da je ta pozitivni trend nekako ustrezno nagrajen. Lepo je slišati in videti, da nekateri kultni predstavniki NWOBHM scene ostajajo skladateljsko in aranžersko močni tudi v 21. stoletju, medtem ko jim med igranjem ne manjka mladostniškega elana.
na vrh