Uriah Heep! Če so bili članom postave MK II. Deep Purple talenti položeni v zibelko, so Uriah Heep v tem davnem obdobju polpretekle rock zgodovine ta primanjkljaj premagovali kot izredni garači, ki so za svojo slavo in status največjih zasedb v rock zgodovini precedili ogromno krvi. In danes? Primerjajte le zadnja dva studijska albuma Deep Purple in Uriah Heep med seboj. V Deep Purple danes ni ostalo mnogo značajskih lastnosti zlatih sedemdesetih, medtem ko njihovi sovrstniki Uriah Heep kar kipijo od vse življenjske sle!
Ta legendarni orkester orhidej, ki v tem letu praznuje 40. obletnico svojega plodnega ustvarjanja, se je odločil, da ta jubilej nikakor ne sme in ne more ostati prezrt. Skupina, ki je po dolgih 10. letih čakanja, v lanskem letu izdala novi studijski album "Wake The Sleeper" (2008) - RockLine recenzija TUKAJ, pa še zdaleč ne kaže znakov staranja, utrujenosti ali izpetosti. Album je potrdil, da Uriah Heep sodijo v tisto peščico redkih preživelih dinozavrov, ki so kovali magijo rock glasbe v sedemdesetih, predstavljali velik vpliv in navdih prihajajočim rock in metal skupinam, za katere velja pravilo, da so večno mladi. "Wake The Sleeper" je presenetil prav vse s svojo svežino, unikatnim in edinstvenim pečatom ter "na novo odkritim" - retro usmerjenim zvokom.
Pri retro-zvoku kar ostanimo. Uriah Heep so si dejali, da morajo obletnico zaokrožiti s posebnim albumom. Odločili so se, da znova posnamejo nekatere največje klasike v tej trenutni postavi. Na seznam skladb za album "Celebration" pa so dodali še dve povsem novi skladbi Only Human in Corridors Of Madness, da tako ni mogoče govoriti, češ da se Uriah Heep tudi s "Celebration" oklepajo le neomajnega trženja stare slave.
Kot je znano, so se Uriah Heep lotili podobnega trika že leta 2001, ko so izdali dvojni album "Remasters". Tam je zvok precej drugačen, pristop oblikovanja zvočne slike skladbam v studiu, sama igra - torej izvedba materiala. Preteklo je novih osem let. Repertoar skladb na "Celebration", z izjemno novih dveh, Lawton era klasik Free Me in Free 'N' Easy ter, zanimivo, "Demons And Wizards" (1972) klasike Wizard, je pravzaprav enak, a album nosi razpoznavno drugačen zvok, hkrati s tem pa Uriah Heep danes tudi drugače izvajajo skladbe. Občutno drugače. Ob tem so zrasli tudi nekateri aranžmaji, ki se jih je postava oklepala pri izvedbi taistih skladb pred osmimi leti. Torej staro v novi embalaži in kljub novi (milijonkratni) reciklaži, znova dovolj zanimivo, da vzbudi pozornost vseh pravih ljubiteljev te skupine.
Na tem albumu se čuti nad vsem to, da so Uriah Heep v letu 2009 skupina s postavo, katere gradniki so čvrsto medsebojno prepleteni. Kvintet se karakterno medsebojno pozna do potankosti, med člani ni skrivalnic, to izjemno uigranost, ki jo seva "Celebration", pa gre iskati tudi v dejstvu, da so Uriah Heep skupina, ki nenehno potuje, koncertira, je na poti. Širom sveta. To je slog življenja. Že 40 let zapovrstjo. Kot zmorejo to največji in najbolj predani v rock poslu, zmorejo največje skupine posneti tudi album tako, da se zbere kvintet, namesto na koncertnem odru kar v studiu, in tam odigra koncert. Kot enota. Se priklopi na vir elektrike in pravzaprav v sobi studia odigra celoten koncert. To je album "Celebration". Izredna je zvočna sestavljanka, zvočni preplet, trodimenzionalnost zvoka, zvočna globina, če hočete. Ta zvok kar razganja od dinamike in vse živosti, ki so jo uspeli fantje ujeti, pri produkciji. In da. To si lahko privoščijo največje skupine, najbolj uigrane skupine, najbolj vešče skupine.
Zvok je ujel tisti "žmoht" sedemdesetih, v katerega bi se brez težav vključil David Byron. Bernie Shaw ga enkrat več fantastično nadomešča, še največjo spremembo glede na izvirnika, ko je Bernie na vokalu, sta zabeležili obe Lawton era klasiki Free Me in Free 'N' Easy. Uriah Heep so tudi na "Celebration" silno močni in prepričljivi v izvedbi večdelnih vokalnih harmonij, večdelnem zborovskem petju, kjer delujejo spremljevalni vokali, ki podpirajo Bernie-ja tako, kot da Ken Hensley nikdar ne bi zapustil skupine. In to velja tudi za Lanzonovo izvedbo klaviatur. Na novo odigrane skladbe so zrasle še za dejstvo mnogo bolj tehnično dovršenega in izvedbeno bolj izpopolnjenega bobnanja, ki ga je v Uriah Heep vnesel Russell Gilbrook. Bird Of Prey, ki je prva na seznamu izmed na novo odigranih klasik, takoj opozori na to! Boxov način igranja, ki se močno opira na "vah-vahanje", ostaja neoporečno, predvsem pa k retro občutku in sočni živosti zvočne slike ogromno prispeva Bolderjeva valeča, aktivna, melodična in debela bas linija. Ta prinaša tisti žametast kontrast izredne topline trodimenzionalne zvočne slike, ki pravzaprav poganja klasike albuma "Celebration", da te kar kipijo od življenja.
Obe novi skladbi Only Human in Corridors Of Madness sta kontinuiteta albuma "Wake the Sleeper". Tako v produkcijski, kot komponistični maniri. Only Human je enostavnejše, bolj svetlo okarakterizirana skladba, nastavljena na začetek albuma. Kombinacija čvrste zvočne kulise, zgrajene na enakovrednem dialogu med Boxovim riffom in Lanzonovim Hammondom, je neposreden dokaz, da so Uriah Heep v letu 2009 znova osmislili svoj starošolski zvok sedemdesetih. Heep ne vztrajajo dolgo v osnovni kitici, ki jo nadomestijo s preprostim, a silno melodično učinkovitim refrenskim napevom. Kratko, jedrnato in nalezljivo. Peta po vrsti je druga povsem nova skladba Corridors Of Madness. Ta je daljša, s temačnejšo atmosfero. Bolj počasna in v poeziji tudi bolj osebna. Absolutno tudi ta skladba ponuja nov dokaz, da Uriah Heep učinkovito kljubujejo zobu časa. Deluje Heepovsko v vsem. Ohranja retro sporočilnost, a obenem učinkovito izkorišča novo domislico ter tako prinaša novo odlično in drugačno pesem. Corridors Of Madness je potrditev tega, da Uriah Heep ostajajo mladostni, sveži, kreativni, obenem pa zvesti tradiciji abecedarija, ki jih je pred štirimi desetletji vkoval z zlatimi črkami med največje rockovske skupine vseh časov.
"Celebration" je vse, kar si ljubitelj Uriah Heep lahko le želi. V zaključku te recenzije se bom le ponavljal, a vseeno bi rad izpostavil najpomembnejše dejstvo. "Celebration" je dokument, ki je posvetilo legendarnim klasikam, izvedenim v novi preobleki, ujetih v trenutku navdiha evolutivne faze postave Uriah Heep za leto 2009, ki se za Uriah Heep nikakor ni zaključila. Novi skladbi pa dokazujeta, da je skupina še vedno v stanju, da kleše in komponira odlične nove skladbe. Magija, značilna le za glasbo Uriah Heep, ostaja tudi na "Celebration" albumu neomadeževana.
Torej naj se ošvrknem še ob (današnje) Journey. Halo? Kaj imajo tu Journey veze? Se spomnite njihove izdaje "Revelation", ki je izšla v istem času kot "Wake The Sleeper"? Vsebovala je dodatni CD z na novo odigranimi Journey klasikami. Novi album Journey je poln superlativov, kot je poln superlativov "Wake The Sleeper". "Celebration" pa je v bistvu dodatni material, ki bi bil brez težav vključen na "Wake The Sleeper". Skupina je pač z njim modro počakala, da se postara še za eno leto in jih napolni 40. "Celebration" je tudi toplo priporočilo vsem, ki Uriah Heep ne poznate, da si lahko brez oklevanja omislite to zgoščenko, kjer boste vstopili v edinstveni svet rock glasbe. Naredite si to skromno uslugo.
na vrh