Kultni kitarist in pevec John Kenneth Wetton, ena centralnih glasbenih figur progresivnorockovskega gibanja, ki je kot svojevrsten nomad pustil svoj pečat v izročilu izvajalcev kot so Mogul Thrash, Family, Renaissance, King Crimson, Uriah Heep, Roxy Music/Bryan Ferry, UK, Wishbone Ash, Asia, Phenomena in Quango, je svojo samostojno pot začel takoj po razpadu UK, ko ga je že precej nazorno vleklo stran od progresivnorockovskih voda in se je začel vse bolj ogrevati nad 'novorojenim' melodičnim rockom/AOR-om. Slednjega je v marsičem pomagal soustvarjati že pred rojstvom Asie in sicer na svojem solo prvencu z naslovom »Caught In the Crossfire«, ki je nastal v času pred Johnovo kratko Wishbone Ash epizodo, pa čeprav z njim (še ni) doživel velikega komercialnega uspeha, ki je sledil dve leti kasneje.
Ravno tako je kasneje ustvaril kar nekaj boljših samostojnih albumov od tega precej lahkotnega in radiu prijaznega dosežka na čelu z odličnim »Battle Lines« (1994), vendar ima »Caught In the Crossfire« vsekakor nekaj posebnih čarov, ki gospoda Wettona vnovič razgalijo kot odličnega inštrumentalista, pevca in skladatelja, pa tudi kot ne preveč posrečenega pisca (večinoma ljubezenskih) besedil. Ravno slednja so najšibkejša plat »Caught In the Crossfire«, saj so polna omlednih ljubezenskih metafor s katerimi žal ne bo varčeval tudi v nadaljevanju samostojne poti. Wetton je bil pač skozi celotna sedemdeseta vajen, da so namesto njega drugi pisali besedila, kot denimo Richard Palmer-James, njegov stari pajdaš iz časov King Crimson.
»Caught In the Crossfire« slogovno gledano ne bi mogel biti bolj oddaljen od progresivnega rocka, kar vnovič dokazuje, zakaj so UK konec sedemdesetih neceremonialno razpadli, saj si je Wetton nenadoma zaželel osvajanja radijskih valov. Glasba na njem še zdaleč ni tako sofisticirana, produkcijsko zloščena in hkrati pompozna oblika arena rocka/AOR-a kot jo je Wetton začel ustvarjati dve leti kasneje z Asio, vendar po drugi strani večina kompozicij še danes zadovolji vsakogar, ki se ne brani melodičnega (pop) rocka z rahlimi bluesovskimi influencami.
Mojster Wetton je na »Caught In the Crossfire« okoli sebe izbral same vrhunske glasbenike med katerimi, poleg Roxy Music kitarista Phila Manzanere s katerim sta kasneje sodelovala v projektu Wetton-Manzanera ter bobnarja Simona Kirkea (Free, Bad Company), zagotovo najbolj izstopa legendarni Jethro Tull kitarist Martin Barre. Prav sodelovanje slednjega je velika posebnost, saj Barre v svoji dolgi karieri izven Jethro Tull družine skorajda ni sodeloval z nobenim drugim glasbenim izvajalcem. Povsem različna, prepoznavna kitarska sloga obeh kitarskih mojstrov sta morda še največja zanimivost in posebnost »Caught In the Crossfire«.
Barre briljira na udarnejših, bluesovsko zasoljenih kompozicijah, kjer ga prepričljivo podpira odločna Kirkeova bobnarska mašinerija, medtem ko mehkejša dela, nekako po pričakovanju, zaznamuje Manzanerova kitara. Ne Barre, ne Manzanera, pa se na »Caught In the Crossfire« ravno 'ne pretegneta' kaj dosti, saj pustita veliko svojega potenciala povsem neizkoriščenega. Velika glasbena imena iz sveta prog rocka in blues rocka uspešno dopolnjuje Malcolm Duncan na saksofonu. Wetton je osebno odigral tudi vse klaviature na albumu, ki so temu primerno, precej povprečne in bi v rokah kakšnega profesionalnega klaviaturista gotovo občutno izboljšale strukturo posameznih kompozicij.
Uvodni pop rocker »Turn On the Radio«, ki je bil že po naslovu ustvarjen z jasnim namenom, da bi posegel po radijskih valovih, je sila povprečen dosežek, kjer je kitara v produkciji odmaknjena povsem v ozadje, medtem ko centralna vloga pripada Wettonovemu petju in rožljanju bas kitare. Melodične in vabljive vokalne harmonije v refrenu so edino, kar za seboj pusti nekoliko globljo impresijo. Precej bolj udarni »Baby Come Back« je še ena dokaj generična melodično rockovska stvaritev, ki pa je z grabljivim refrenom, povsem abotnim ljubezenskim besedilom, grabljivo kitarsko melodijo in odebeljenimi bas linijami, vseeno postavila standarde za številne kasnejše dosežke iz Johnove samostojne kariere. »When Will You Realise«, kljub veseli, pozitivistični melodiji in okusnim kitarskim improvizacijam, vsebuje precej 'tečen' refren, zato gre razmeroma hitro v pozabo.
»Cold Is The Night« je pristni prototip ljubezenske power balade, kakršne je Wetton oboževal in ustvarjal skozi glavnino svoje bogate kariere in na kateri njegov občudovanja vredni pevski patos zasije z vsem žarom. Precej bluesovsko zasoljeni, melanholični »Paper Talk«, kjer gospod Barre pusti močan kitarski pečat, je aranžersko gledano eden izmed najbolj navdahnjenih trenutkov »Caught In the Crossfire«. Na njem se lahko razločno sliši, kako je Wetton tedaj že do potankosti obvladal grajenje hipnotičnih vokalnih harmonij, katere je pri Asia-i izpilil tako rekoč do perfekcije. »Get Away« je temperamentni melodični rocker s krepkimi kitarskimi frazami in precej generičnim, neizrazitim refrenom, čeprav so vokalne harmonije vnovič odpete na vrhunski ravni.
Naslovna skladba je s svojimi bluesy kitarskimi pasažami, hudomušnim saksofonom in 'frajerskim' refrenom, ki nazorno odseva začetek 'MTV ere', ko je postajal vse bolj pomemben tudi 'lep' zunanji videz (tako moških kot ženskih) glasbenih izvajalcev, še ena izmed svetlih točk Wettonovega prvenca v kolikor seveda poslušalec prisega na AOR. Najtrša stvaritev na »Caught In the Crossfire« je nedvomno »Get What You Want«, kjer Barre navduši z mračnimi in zašiljenimi kitarskimi frazami, medtem ko ne manjka niti kratka kitarska improvizacija, ki izpade kot še najbolj eksperimentalni trenutek celotnega albuma.
»I'll Be There« je še en generičen AOR dosežek s povsem praznim besedilom, ki prav po ničemer posebno ne izstopa, razen tega, da vsi inštrumentalisti dostojno opravijo svoje naloge in da je Wettonova vokalna predstava vnovič na pričakovani visoki ravni. Zaključna power balada »Woman«, vnovičen prototip tipične Johnove solo balade, ima krasne vokalne harmonije in presenetljivo kvalitetne klaviaturske aranžmaje, glede na to, da jih je odigral z vsemi žavbami namazani basist/pevec.
»Caught In the Crossfire« je bilo Wettonovo prvo bližnje, odkrito srečanje z AOR-om, če se ne šteje posameznih 'hibridnih' eksperimentov iz UK ere, ki bo še dandanes navduševalo vse ljubitelje njegove samostojne kariere, medtem ko bo povprečen ljubitelj progresivnega rocka med poslušanjem samo zamahnil z roko in vse skupaj odpravil kot začetek 'pop rockovske' faze ene največjih bas kitarskih/pevskih legend iz njegovega priljubljenega žanra.
na vrh