»Caught In the Act« je bil prvi koncertni album v povesti čikaških arena rockovskih veljakov Styx. Izšel je takoj po turneji, katera je bila namenjena promociji konceptualnega albuma »Kilroy Was Here« (1983) na kateri so člani skupine nastopali z megalomansko odrsko scenografijo s kostumi prek katerih so predstavljali posamezne like iz prej omenjene rock opere. To se seveda ni moglo dobro končati in Styx so za šest let prekinili z delovanjem ter se rajši usmerili v solo dejavnosti posameznih članov. Še prej so med nastopom v New Orleansu posneli ta dvojni koncertni posnetek, ki jih ujame odlično razpoložene ter na vrhuncu kariere, vsaj v komercialnem, če že ne artističnem smislu.
»Caught In the Act« čisto na začetku vsebuje eno novo studijsko skladbo, »Music Time«. Ta simpatična melodično rockovska burleska v srednjem tempu, z DeYoungom na glavnem vokalu in neresnim besedilom je bila poslednja Styx hit skladba v režiji klasične naveze DeYoung-Shaw-Young. Kombinacija jahajočih ritmov, prešernih vokalnih harmonizacij in pikrih kitarskih rifov ustvari zabavljaški ambient, ki nekoliko spominja na kakšno izmed številnih šaljivih domislic v režiji legendarnih Queen. Shaw, ki je zaradi nesoglasij z DeYoungom glede nadaljnje zvokovne usmeritve Styx zapustil kar za enajst let (leta 1989 se jim ni mogel pridružiti zaradi obveznosti do njegove tedanje skupine Damn Yankees), ni nikoli skrival, da je to skladbo zaničeval iz dna srca, skoraj tako kot njen spremljevalni video. Kljub temu udaru egov med DeYoungom in Shawom zaradi katere so posamezni člani za nekaj let zapluli v solo vode in se na sceno vrnili šele čez šest let z albumom »Edge of The Century« (1990) se med poslušanjem »Caught In the Act« niti malo ne zdi, da je bil razpad sistema tik pred vrati.
Seznam koncertnih izvedb se bere kot seznam Styx klasik iz njihovega najboljšega obdobja. Nobeno presenečenje ni, da se posnetek odpre z notorično DeYoungovo sintetizatorsko klasiko »Mr. Roboto«, ki s svojimi sintetično kompresiranimi ritmi in pompoznimi napevi poslušalca v trenutku popelje v distopični Kilroyev svet. Na »Paradise Theater (1981) zimzelenu »Too Much Time On My Heads«, kjer vokalno pobudo prevzame 'ljubljenec ženskega dela občinstva' Shaw, Styx prvič na posnetku zares zasijejo in dokažejo zakaj so bili vodilni ameriški arena rockovski band svojega časa in zakaj so jih kljub številnim ljubezenskim baladam cenili tudi mnogi privrženci težkega rocka.
DeYoungova saharinska balada »Babe«, posvečena njegovi dragi ženki pri kateri se poslušalec ob pretirano razneženem besedilu vselej utopi v kozarcu malinovca, je demonstracija druge skrajnosti, druge plati skupine med katerima je sčasoma prišlo do konflikta na relaciji med težko rockerjem Shawom in ljubiteljem pop rockovskih balad DeYoungom. Kot protiodgovor sledi udarni »Snowblind« z gromovnikom Jamesom Youngom v vlogi prvega grla, ki s svojo polteno energijo, melodramatičnimi večglasji in krepkim kitarskim rifom poskrbi za učinkovit kontrast. Melodično rockovska poslastica »The Best Of Times«, katera vsebuje klavirski vložek »State Street Sadie« uspešno nadaljuje serijo »Paradise Theater« standardov. Tu se DeYoung vnovič izkaže kot vrhovni poveljnik pri grajenju mogočnih in hipnotičnih vokalnih harmonij. Prva polovica posnetka se zaključi z »Equinox« (1975) epom »Suite Madame Blue«, nepozabno prog rockovsko mojstrovino, ki je brez dvoma eden od vrhuncev »Caught In the Act« ter vsakega Styx koncerta nasploh.
Drugi disk se odpre z energičnim rušilcem »Rockin' The Paradise«, kakršnih v njihovi karieri ni nikoli primanjkovalo in kjer vnovič navduši DeYoungov pompozni vokalni pristop. Zimzelen »Blue Collar Man (Long Nights)« s svojim mogočnim kitarskim rifom in dinamičnim zvokom Hammond orgel nadaljuje s stopnjevanjem temperamentnega vzdušja. Shaw se vnovič izkaže tako v vlogi glavnega grla kot v kitarski navezi z Youngom. Razgreto atmosfero vzdržujejo tudi s priljubljenim trdi rockerjem »Miss America« na katerem se Young v vlogi glavnega pevca repenči nad cenenostjo in zlaganostjo lepotnih tekmovanj.
Šele na DeYoungovi ljubezenski power baladi »Don't Let It End« Styx nekoliko umirijo drveče konje in vnovič demonstrirajo svojo kontemplativno plat. Seveda noben Styx koncert ni popoln brez uporniškega antema »Fooling Yourself (The Angry Young Man)«, vselej učinkovite mešanice simfoničnega proga in arena rockovskega pompa, ki še tako zaspanega poslušalca v trenutku prekrvavi z novim energetskim nabojem. Epski zimzelen »Crystal Ball« je naslednji v naboru Styx klasik s Shawom v vlogi prvega grla in vodilne kitare na čelu z gastronomsko solažo. Tu gre vnovič za prvovrstno demonstracijo interpretativne perfekcije, saj ta priljubljeni standard ne zveni nič slabše od svoje studijske verzije. Epski prog rocker »Come Sail Away«, kjer DeYoung zmaga s srce parajočo vokalno predstavo, pa predstavlja zaključni vrhunec te odlične dvojne koncertne izdaje.
Prvi koncertni album v povesti čikaških arena rockovskih velikanov je še danes prava poslastica za vse njihove privržence, saj vsebuje sijajne verzije dolgoletnih klasik, obenem pa je band tega večera občutno žarel od koncertnega zanosa, kar se lahko občuti na sleherni izvedbi. Povrhu vsega je »Caught In the Act« okronan z odlično produkcijo, studijsko kristalno prečiščeno vseh 'nepravilnosti', a hkrati še vedno dovolj 'živo', da se lahko sliši tudi aktivno sodelovanje publike. Kar težko je verjeti, da je bilo potrebno na njihov naslednji koncertni dosežek čakati vse do leta 1997, ko je izšel »Return to Paradise«.
na vrh