Slovenska alternativna scena zna pripraviti marsikatero presenečenje in ponuditi zares kvalitetno glasbo, če se le ugasne radio ali tv, ki nas tako ali tako fila s poflom, ki z akordom ali dvema, harmoniko in prsato pevko več kot zadovolji povprečenega Slovenclja za kar nas oklicuje gospa Makarovič. Brezvezen uvod, saj se je z mlini na veter neuspešno boril že Don Kihot... No, hvala bogu pa obstajajo tudi ljudi, ki do svojih ušes nimajo sado-mazo odnosa in znajo ločiti seme od plevela. Eden takih čudežnih fižolčkov je prav gotovo jeseniški kitarist Grega Habič, ki je pred kratkim izdal svojo debitantsko ploščo, Catharsis.
Bolj primernega naslova si Grega za svoj prvenec res ne bi moral izbrati. Nenazadnje je v ta izdelek vložil ogromno dela, zanj odigral ali sprogramiral vse inštrumente, napisal vso glasbo ter jo še sproduciral in posnel. Jeseničan je dokaz, da v tem gorenjskem mestu gor rastejo sami odlični muzičari, lahko bi celo rekli, da skupaj z Negligence in Game Over tvori sveto trojico gorenjske rock/metal glasbe. Grega je v prvi vrsti kitarist in sleherni kitarist ali ljubitelj kitarske glasbe, ki so bo zavrtel to ploščo bo doživel tudi lastno osbeno katarzo. Ja, Catharsis je tako dober izdelek! Album kar prekipeva od nešteto dobrih in izvirnih idej, ki dokazujejo kako izvrsten in raznolik kitarist je Grega pa naj gre za izlete v vode progresivnega metala, hard rocka, jazza, fusiona, klasike in še bi lahko našli žanr v katerega Grega stopa pogumno, suvereno in brezkompromisno. Inštrumentalni albume je vačsih lahko težko poslušati, skozi štirideset minut Catharsisa pa se sprehodimo za šalo, saj je album dovolj razgiban in dinamičen, da nikakor ne postane dolgočasen. Že uvodna Through the Gates of the Unknown je lep primer take raznolikosti, saj se začne s skoraj klasično akustično kitaro, ki pa kaj hitro eksplodira v izjemno stacatto riffanje in odbite sweep solaže, ki na trenutke morda spomnijo na sweep mojstra Jeffa Loomisa (Nevermore). Res lepo je slišati, da Grega ne dela samo na pretiranem tehniciranju, saj pogosto postreže z melodično pasažo ali linijo, ki se hitro usidra v glavo. V Devil Planted the Seed se Grega cinično posmehni prvemu ameriškemu pujsku Dubbyi, v Alyx pa zaplava v vode fusiona in jazza, ki je blizu kitaristom kot so Paul Gilbert, Steve Vai ali Tony MacAlpine. Za podlago več čas skrbi funky in groovy bas kitara, občasno pa atmosfero ustvarijo še klaviaturske linije. Izreden ambient pa Grega ustvarja s kitaro, saj nas zlahka obstreli z epskimi riffi, ki jih lahko v naslednjem trenutku že zamenjajo zasanjane in mistične linije.
Catharsis je plošča, ki je od velikanov kitare kot so Petrucci, Vai, Satriani, Hendrix in podobni pobrala najboljše in naukom mojstrov dodala zvrhano mero unikatnosti in samosvojosti. Grega Habič se je s tem izdelkom brez dvoma zavihtel med smetano slovenke kitarske srenje in upamo lahko, da bo nadaljeval v takem drznem in pogumnem slogu. Žal je tako, da bo nekritično poslušalstvo Catharsis najverjetneje spregledalo, a je morda še toliko lepše, da znajo sladokusci ceniti tako dobre izdelke, sploh pa na slovenskem tržišču! Catharsis lahko v celoti prisluhnete na http://www.myspace.com/gregahabic ali na www.gregahabic.com.
na vrh